Zakaj ljubezen gre?

Vprašanje 7 letnega dečka

Spomnim se lanskega leta, ko je k meni na ustvarjanje prišel fant. Prihajala sta skupaj z mamico in po 3 obiskih je mislila, da bo napredek večji.

“Razen tega, da ima več potrpljenja za delanje domače naloge, da celo sam sede k njej in, da je bolj miren, ni razlik” je dejala. Pa sem ji rekla:

…srečajmo se še 1x, 2x, vse, kar naštevate so rezultati ustvarjanja, ki otroka po neki strukturi pelje vase.

In prideta četrtič. Kot ponavadi sem zaposlila vsakega izmed njiju.

Fantek najprej precej impulzivno riše in kar malo hiti, da bo lahko čimprej barval. V roke prime barvico in barva trdo, hitro. Čez čas opazim kako na njegovem obrazu napetost popušča – izrazna mimika mamice pa je bila ravno obratna – bolj, kot je otrok izlival svojo napetost, bolj je bila napeta sama.

Izgledala sta kot dve prelivajoči se posodi, kjer se napetost steka iz ene v drugo in nazaj. Tokrat sem naredila pregrado tako, da sem malenkost pojačala glasbo, ki je igrala v ozadju, da je mamica lažje našla svoj fokus.

Mama in sin rišeta
Mama in sin rišeta

Fant upočasnjuje svoje barvanje, le redko spregovori. Pustim, da proces teče, da umetnost dela zanj. Da tone v svoje telo in išče kaj je tisto, kar ga “žgečka”.

Roka se mu počasi umirja, prikrade se mu žalosten obraz. Z uporom, jezo in žalostjo pritisnjeno ob zadnji kotiček njegovega srca iz grla izdavi: APOLONIJA, ZAKAJ BOG DOVOLI, DA LJUBEZEN GRE?

Mama z izbuljenimi očmi pogleda naravnost vame. Počutila sem se, kot da me želi posrkati vase. V hipu so se njene oči napolnile s solzami in “vedela je, koliko je ura”. (fantek je namreč prišel zato, ker je bil zelo nagajiv, neposlušen in “neukrotljiv” po njenem opisu).

Moram priznati, da vprašanje tudi mene ni pustilo ravnodušne. Kot otrok ločenih staršev zares dobro razumem kaj vse se lahko podi, ne samo po glavah, ampak tudi po srcih teh otrok.

To so težke stvari, ki jih predvsem majhni otroci še ne razumejo, ne znajo ubesediti, predvsem pa se ljudje ne zavedamo, da bolečina lahko pride z zamikom – pravzaprav bolečina lahko od otroštva do odrasle dobe valovi in vsakokrat ji je potrebno nameniti pozornost in jo pocrkljati. Hkrati pa z njo deliti dejstva – točno takšna, kakršna so.

Starša tega fanta sta bila takrat ločena cca 2 leti.

Dojenček drži za prst odraslo osebo
Dojenček drži za prst odraslo osebo

In kaj sem odgovorila fantku?
Najbolj pomembno je, da otroku, če nam postavi to vprašanje nikoli ne rečemo, da ljubezen “gre”, da ljubezen “mine”, “ugasne”. Pomembno je, da jim razložimo, kaj se je zgodilo. Jaz sem ubrala slednji način.

Najprej sem seveda otroku pokazala, da ga slišim, razumem in predvsem čutim ❤. Res sem globoko čutila to vprašanje. Potem pa šla po korakih.

“Veš, jaz mislim, da ljubezen nikoli ne mine. Ljubezen je moje najljubše čustvo in kljub temu, da se mi je že velikokrat zgodilo kaj hudega in težkega, ljubezen nikoli ni kar odšla ali izginila. Mislim, da prav razmišljaš in mislim, da bog tega ne bi dovolil. “

– “Ne, rekli so, da včasih pač tako je. Da včasih se pač starši nehajo imeti radi.”

Res je. Včasih tako pač je.

Ampak odrasli pozabimo, da otroci vse karikirajo v svoj svet. S tem, ko jim želimo preprosto razložiti zakaj do tega pride, lahko dosežemo kontra učinek. In ta fant je bil eden izmed tistih, ki si je po teh besedah karikiral,

… da bo nekoč kar izginila ali enostavno odšla tudi mamina ljubezen.

“Oooo, to pa ne, je rekla mama! To se ne bo nikoli zgodilo! In ga objela” ❤

Ampak otrokom to ni dovolj, da bi razumeli kompleksnost odnosov, še posebej ločitve ne.

Zato sva poizkusila na drugačen način:

Odločila sva se, da bova mamino in očkovo ljubezen spremenila v seme. Igrala sva se, da jo zalivava (z avtomobilčki, gasilskim avtomobilom, rokami). Vsakič sva jo zalivala z ljubeznijo in upanjem, da zraste. Pa je zrasla. Ko je zrasla sva jo nekajkrat še zalila, potem pa sva govorila o tem, kaj vse on rad počne. In katere so stvari, ki bi jih kdaj med tednom želel delati, pa jih ne more zaradi obveznosti ali zaradi tega, ker se mu enostavno ne da, je preveč utrujen… In tako sva malo pozabila na rožo. Ta scenarij zalivanja in pozabljanja sva preigrala parkrat.

In potem govorila o tem, kaj se zgodi, če rožo pozabimo zaliti “- uvene”. In kaj se zgodi, če bi jo zalivali vsak dan? “- Zgnije” je bil hiter v svojih odgovorih in mi hkrati z nasmehom na obrazu pripovedoval o tem, kako je staršema nekoč res uspelo izstradati eno rastlino, ki jima je bila sicer najljubša (ta zgodba je poznana tudi meni 😃 ).

Tukaj smo dokončno prebili led in se vsi iz srca nasmejali. Od tu naprej je šlo še lažje.

Otrok se smeji s knjigo v roki
Otrok se smeji s knjigo v roki

Vprašala sem ga – “ali so zaradi ene rastline umrle tudi druge?” “Ne, mi je hitro odgovoril.” in bil vidno še bolj olajšan.

Potem sem mu še na kratko razložila zakaj do tega pride.

Ljubezen je potrebno negovati vsak dan. In če nam zaradi kakršnih koli razlogov ne uspe, ne zmoremo, ne znamo in včasih tudi nočemo, začne veneti. Prav tako kot rožo, lahko tudi ljubezen med fantom in punco prebudimo na novo. Kadar pa ni ne sonca, ne vode, takrat pa rožice ni več. Ostanejo samo še lepi spomini, ki bodo vedno z nami.

In kadar roža uveni in se starša odločita ali spoznata, da zanjo ne želita več skrbeti… to je njuna roža ljubezni in v tem primeru je prav, da gresta vsak svojo pot.

Ti pa si čudež! Tisto njuno drugo seme, ki se še razvija in pripravlja svoj cvet – “hej, ti! Kakšen cvet boš postal, ko odrasteš?” -“Moder!” je izstrelil in narisal dolgo steblo ter velik, veeeeeeelik, odprt moder cvet.

Modri cvetovi
Modri cvetovi

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top