Trije pripomočki in en korak

Trije pripomočki in en korak

Vrnitev ali prvo snidenje s sošolci, vrtčevskimi igralnicami ali učitelji in vzgojitelji ni mačji kašelj. To je tako, kot bi se mi odpravili na letni dopust in, ko bi se z njega vrnili bi nas ponovno čakal nov način dela, malenkost spremenjeno področje našega delovanja v kolektivu, včasih pa nekaj povsem novega – novo okolje, novi šefi, nova pravila.

Točno tako se počutijo otroci, ki prvič prestopajo šolski prag, vrtčevski pa na svojih ramenih nosijo še kup drugih občutkov. Eden najtežjih je pogrešanje svojih staršev, kar lahko celotno razpoloženje, kot tudi zanimanje za igro in igrače popelje strmo navzdol. Včasih tudi vzgojitelji niso kos situacijam, zato je takrat še toliko bolj pomembno kako otroci delujejo in kaj v tistem obdobju doma še posebej potrebujejo.

Ali se zavedamo, da je to “programiranje”?

Na kakšen način bo otrok prestopil vrtčevski prag in kako se bo na povsem novo okolje navadil, bo bolj ali manj vplivalo tudi na to, kako z lahkoto (ali stežka) bo prestopil šolski prag, kako se bo privajal na šolski/srednješolski način življenja, kot tudi na novo službo. Kako smo bili vpeljani v vrtčevska leta je lahko odvisno tudi od tega, ali bomo zmogli zamenjati službo, kjer se ne bomo počutili dobro – je pa zadnja odločitev odvisna še od marsikaterega drugega dejavnika.

Kljub temu, da je prvi šolski dan že za nami, vam današnji trije pripomočki in en korak lahko pokažejo pot, ki jo boste morda potrebovali tudi na sredini šolskega leta. Ker je pri nas doma okolje za oba otroka popolnoma novo, sem ta način razvila že med počitnicami, da sem ga do septembra lahko dobro dodelala. Pri nas deluje odlično!

Dnevnik zaupanja

Lahko kupite dnevnik na ključavnico, lahko navaden zvezek – izbira je vaša. Le-tega lahko izbere otrok, ali vi kot presenečenje.

Vsi vemo, da je včasih kakšne stvari resnično težko povedati staršem – pa ne vedno iz vidika, da bi se bali njihove reakcije (upam, da je takšnih razlogov čim manj). Ampak ker že sami otroci ugotovijo, da so nekje nekaj naredili narobe in, da je prav tudi, da to podelijo z nami kljub temu, da so situacijo morda že popravili.

Včasih je težko govoriti o čustvih in tudi starši včasih prehitro reagiramo. Velikokrat imamo na jeziku rešitev, premalokrat pa izberemo bližino, poslušanje in slišanje.

Apolonija Zupan, trenerka umetnostne terapije

Prav to in še kakšno prepreko med otrokom in staršem pri pomembnih pogovorih bo razbil dnevnik zaupanja. Velikokrat je stvari lažje napisati, kot povedati. Se spomnite, kako smo včasih brez težav starše poklicali po telefonu in jim že v službo sporočili, da smo dobili petico in kako s težkimi prsti smo tipkali sporočilo “dobil sem 1. AMPAK BOM POPRAVIL”.?

Prav to zavedanje, da so besede tam, da jih je otrok odložil naj vam bo v prvo pomiritev in zavedanje, da ne bodo nikamor “ušle” in je otroku že lažje. Velikokrat tudi otrok v tem primeru lažje počaka na malo kasnejši odgovor, saj bi, če bi ga želel takoj, že zbral moči in ga delil z vami takoj, v momentu.

Zato si tudi vi vzemite čas, da napisano v miru preberete, premislite in kasneje v isti zvezek tudi odpišete. Tudi to je dvosmerna komunikacija, ki zaradi svojega malo počasnejšega izmenjevanja lahko zadiha, se umiri / ohladi, prisluhne in tako pomaga iskati bolj racionalne rešitve v kolikor je to potrebno.

Dnevnik zaupanja je eden izmed najbolj povezujočih pripomočkov pri mojih klientih in njihovih otrocih.

Plakat uspehov

V ustanovah, kot so vrtci in šole (pa tudi drugje) so pravila pomembna – saj le tako lahko delujejo kot skupina. Delovanje kot skupina pa je včasih posamezniku lahko težko, velikokrat se občuti kot prirezovanje kril, v kolikor vodja (učitelj / vzgojitelj) ne zmore ali ne želi usklajevati ene in druge strani. Prav zato, ker življenje v šolskih in vrtčevskih skupnostih pričakuje toliko prilagajanja (hkrati pa tudi delno zaznamuje otrokovo odraslo življenje), pa je meni osebno zelo pomembno, da starši doma otroke vodimo predvsem po poti, da znajo poslušati svoje srce, svojo vizijo, svoje sanje. In, da se zavedajo, da so njihove ideje lahko super, kljub temu, da so v nasprotju s pogledom npr. šole. Ali večine. Roko na srce – najboljše ideje so tiste, ki se ne skladajo z ničemer – ker veš, da si se spomnil nečesa, kar še ne obstaja.

Sama sem zelo hvaležna za vse naše prednike, ki so sledili svojim “nemogočim” idejam in jih naredili “mogoče“. Naj bodo to računalniki, letala, konec koncev tudi zgradbe kakršne poznamo danes. Zato spodbujam, da vsak dan zapišeta vsaj eno izmed stvari, ki jima je v tistem dnevu uspela, oziroma na katero sta v tistem dnevu resnično ponosna (AMPAK! zanjo v šoli ali vrtcu nista dobila pohvale). Seveda ne gre za ujčkanje “lumparij” in napak, ampak za primer, da na risbici sonce ne potrebuje biti vedno rumeno. Če si je otrok zamislil violičnega, je tudi takšno čisto OK.

Plakat uspehov torej ni vezan na šolo, ampak na otroka samega!

Mala presenečenja

Vsi imamo radi presenečenja, čeprav je to samo eden izmed petih jezikov, ki jih govorimo ljudje. Za eno malo presenečenje potrebujemo tako malo časa. Jaz sem si za ta dan izbrala petek – vsak petek bosta prejela srčka, ki bosta nosila posebno sporočilo zanju. Ko se zažarijo otroške oči, ker vidijo, da si razmišljal o njih tudi, ko si bil v službi, oziroma so bili oni v šoli / vrtcu, je prva stopnička zagotovo osvojena – pa tudi lep spomin na šolske dni ohraniš za takrat, ko nekoč odrasteš in sam postaneš starš.

Vsak starš naj najde svoj način, saj sebe in svojega otroka najbolje pozna. Če pa bosta starša mini presenečenje izdelala skupaj, pa bo to še toliko bolj posebno!

… in en korak

Ne napadite otroka takoj z vprašanji kako je bilo v šoli / vrtcu. Pustite jim čas, tudi oni menjajo okolje in tudi meni nebi bilo všeč, če bi me mož takoj, ko bi stopil skozi vrata začel spraševati kako je bilo v službi, kaj sem uredila, kaj je novega, kaj sem si naredila za malico, ali sem vse pojedla, ali mi je ostalo še kaj dela za doma, kaj sem se odgovorila na sestankih ipd.

Počaaaaaaaaaaaaaaaaaaasi.

Najprej se pozdravite, stisnite, zadihajte. Včasih že samo tista nekajminutna tišina otroka samega spodbudi, da bi vam opisal dan v vrtcu / šoli. In vrni se k zgoraj izpostavljenemu besedilu – / …starši včasih prehitro reagiramo. Velikokrat imamo na jeziku rešitev, premalokrat pa izberemo bližino, poslušanje in slišanje. /…

Zlato pravilo je poslušanje. Tudi kadar ima otrok stisko. Velikokrat svetujemo, namesto, da bi pustili čustvom, da pridejo na plano. Velikokrat tlačimo s “protipoplavnimi vrečami”, potem pa se nekega dne čudimo zakaj se vse podre, izbruhne in uničujoče kriči naokrog.

Zato še enkrat – počasi. Poslušaj. Sliši. In sprašuj na pravilen način – “kaj ti misliš? Kako si se počutila? Kaj bi lahko spremenila? Si kaj ponosna? Kako ti lahko pomagam?…”

In izbiraj tudi sidrajoče stavke: “Tukaj sem zate. Lepa si tudi, ko jočeš. Jezna zgledaš tako odločna. Ponosna sem nate. Verjamem vate. Vesela sem, da sva skupaj. Rada te imam!…”

Zate sem pripravila nekaj kratkih stavkov, ki bi jih mogel slišati vsak otrok. Brezplačno si jih lahko ogledaš, če se prijaviš na našega Brezplačka.

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top