Otroški načrt
Vzgoja

Ste dobre vile, ali starši?

Kakšne želje imajo vaši otroci? Jih upoštevate? 

Otroške želje so včasih tako težko, ali nerealno uresničljive, da jim lahko le pomagamo predelati frustracije in žalost, ki jih čutijo ob tem, ko spoznajo, da s papirnato raketo žal ne bodo mogli poleteti v vesolje. 

Kaj pa, ko vam rečejo, da si v vesolje vseeno želijo? 
Kaj pa, ko vam v trgovini naštevajo kaj vse želijo imeti? 
Kaj pa, ko…? 

Kolikokrat se uspete ustaviti v danem trenutku, postati otrok, 3x vdihniti in se osredotočiti na otrokove želje in potrebe? Brez razlag, pridiganja in poučevanja kako je treba denar trudoma prigarati? 

Sama se spomnim, da so mi doma vedno, ko sem imela kakšno denarno željo odgovorili: “jaz bi imel/a pa avion, pa ga tudi nimam.”

Priznam,da sem sama, mali občutljivček kakršen pač sem, vedno najprej čutila, da sem jaz tisti razlog zakaj ta oseba letala nima. Potem pa mi je postalo jasno, da imam v mislih še eno željo, ki bo ostala tam nekje zadaj. 

Ena takšnih je ostala Barbie hiša. Ne morem opisati moči te želje, ki je tlela v meni. Čutila sem, kako je strastna želja prevevala moje majhno, otroško telo in sem jo čutila do konice prstov na rokah in nogah. Nismo bili najrevnejši, nismo pa imeli vsega, kar bi si želeli. Tako sem tudi to otroško željo potlačila vase, češ da eden od staršev, žal tudi ne more imeti letala. Kako bi si potem jaz lahko zaslužila Barbie hišo?

Po prvih vrsticah ste že lahko spoznali, o čem govorim. O rahlosti mojega dojemanja in o tem, kako napačni pristopi v otroku nevede nalagajo povsem izkrivljeno sliko, da je pošten denar le z žulji prigaran, da si jaz tega ne zaslužim, da so druge stvari od mene pomembnejše (ne govorim o hrani), da nimajo časa zame. 

Da se je zbudila punčka v meni me je pred nekaj tedni, ko nam je družinska prijateljica prinesla vrečko barbik z oblekicami, čeveljčki, torbicami, pasovi, celo mini straniščem, omarami in ostalimi pripomočki za igranje z njimi, spomnil mož. 

Ničkolikokrat poprej sem mu “očitala”, da pri igranju z Lego kockami tako pade noter, da ne vidi in ne sliši otrok, ki se igrata zraven. Meni ni rekel nič. Zvečer, ko sta otroka zaspala in sem se privila v njegov topel objem, pa mi nežno reče… Ti si si pa zares želela barbie hiše, ane? V meni se je nekaj zganilo. Nasmehnem se in kmalu ugotovim, da se za tem nasmehom pravzaprav skriva žalost. Ker čuti, da je ok nadaljuje… Ti je manjkalo, da nekdo sedi s teboj na tleh in se igra s teboj, kajne? 

Nisem imela besed. Res je. Izdavim samo še : “kako pa to veš?” 

Pravi… videl sem te. Od trenutka, ko si odprla vrečo in v roke vzela prvo deklico z lasmi si postala kot otroka. Tvoj izraz na obrazu se je spremenil, postala si drugačna, preoblačila si deklice in jih ponosno pokazala vsem nam (vmes sem še komentirala kako bi tudi jaz imela tako huda oblačila 😃) . Če ti je kdo kaj pokazal si imela takoj nešteto idej in takoj začela igro vlog”. To so bile njegove tako bogate besede! 

Spoznala sem, kakšno prednost ima pred menoj, saj je potrpežljiv in zna izbrati trenutek (večinoma 😃). 

Ne želim nikomur zbujati slabe vesti, da bi otroku mogel kupiti “vse, kar si želi”. Definitivno pa zdaj kot mama vem, da obstaja nešteto načinov, da otrokove želje vzamemo za krepitev domišljije, spretnosti, logike, fizike in ostalih področij v možganih, ki so tako željni raziskovanja. 

Skupaj z našo spodbudo so zmožni narediti zares velike stvari! 

Sin si je kakšne pol leta nazaj (pri njegovih 3 letih in pol) zaželel, da bi izdelal gokard, s katerim se bo lahko peljal. Vprašala sem ga katere stvari bi za izdelavo uporabil, če vsega ne bomo imeli doma, pa bova šla v trgovino. 

Njegovi možgani so postali silno zaposleni. Hipoma je sedel za pisalno mizo, v roke vzel list in svinčnik in pričel s skiciranjem. 

Ustvarjanje
Ustvarjanje

Čez približno 15 minut mi je prinesel načrt. In pravi. 

Potrebujem 1x kartonasto škatlo, 
1x plastična bunkica (ki se odpre) 
1x stiropor obroč
4x kartonasti krožniki in se par malenkosti

Če že prej nisem, bi zdaj čisto brez problema pomodrovala, da se s kartonastim gokardom, ki ima povrh vsega še kartonaste “gume” žal ne bo mogel peljati. Pa sem ga vprašala, če je to vse. Potrdil mi je in po raziskovanju v moji (naši 😃) ustvarjalni omari sva ugotovila, da nam “na zalogi” manjkajo le kartonasti krožniki. Za simbolično ceno 50centov je izbral tiste, ki so bili znižani se od lanske noči čarovnic (se dobro, da je fant in mu je vseeno kaj je narisano gor 😃). 

Ko smo prišli domov se je lotil izdelave in, če nebi pokalo, škrtalo in rezalo, bi mislila, da smo ga pozabili v trgovini 😊. 

Izdeloval ga je nekaj dni. Strasti s kakršno se je zbudil vsako jutro (in posledično mene včasih le po 3 urah spanca vrgel pokonci), se niti opisati ne da. Komaj smo ga privabili, da je vsaj obroke pojedel za mizo. 

Ko je končal z izdelovanjem, je ugotovil, da se kolesa zvijajo že pod samo tezo škatle. Pa se je vseeno odločil, da poizkusi noter parkirati še samega sebe 😊. Kljub temu, da se mu ni izšlo po načrtu, razočaranje ni bilo prav veliko. Namesto, da bi na tem mestu začutil kaj v smislu “itak ne znam in mi nikoli nič ne uspe”, sem ga, ko je izjokal razočaranje in neuspeh vprašala, kaj misli, da lahko popravi, da bo bližje tistemu, kar si želi doseči? Ugotovil je, da potrebuje za začetek plastično škatlo. Zaenkrat vsake toliko snuje načrte, nakupovalnega listka pa še nisem dobila 😃. 

Povedati želim, da lahko otroka naučimo, da ni vse v kupljenih dokončanih stvareh. Da s svojimi idejami, vztrajanjem in sodelovanjem (prosil me je za pomoč pri pritrjevanju gum, kjer sem mu minimalno pomagala) lahko gradi svoje ideje, svoje sanjske igračke in morda ga nekoč res vidite, “snetega po atiju”, kako drvi na kakšni tekmi z doma izdelanim gokardom 😊. 

Če sem tokrat predstavila fantovsko plat, pa se o hčerkinih željah, ki so popolnoma spremenile našo družino, razpišem v ponedeljek! Sledi mi na Facebooku in na Instagramu, da boš z vsem na tekočem! 😉

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja