Družina

Sorojenci – nadloga ali darilo?

Pravijo, da se starejši otrok, ko dobi vlogo brata ali sestre počuti enako, kot bi se žena počutila, če bi mož domov pripeljal ljubico.

Ko sem med nosečnostjo prebrala ta stavek s strani meni ljube strokovnjakinje, me je kar pošteno stisnilo pri srcu. Zdi se mi, da sem se še dodatno pripravila na sinove morebitne izpade ob sprejemanju sestrice, ki jih k sreči skoraj ni bilo.

Pa vseeno. Si predstavljate, da vam partner domov pripelje ljubico, vam jo predstavi kot vašo prijateljico in pove, da ima obe enako rad? Hkrati ji namenja več časa in pozornosti (ki jo novorojenčki pač rabijo) v isti sapi pa je še utrujen in starejšemu otroku ves čas prigovarja, da ga ima še vedno enako rad. Ljubezen se seveda ne spremeni, niti razdeli se ne z vsakim naslednjim sorojencem. Se pa spremeni družinska dinamika ob vsakem novem družinskem članu. Pa naj bo to otrok ali konec koncev, žival. Vsaka nova stvar (tudi služba, vrtec, šola ipd.) potrebujejo svoj čas prilagajanja, kar v družinah postavlja nove, dodatne izzive.

Najtežje je, ko smo starši utrujeni, prvorojenci pa nam “nagajajo” in iščejo našo pozornost. Hitro lahko zamahnemo z roko, rečemo, da je trmast, da nagaja in izziva, da se “mula”, ali kakorkoli že poimenujete odklonska vedenja. Žal še vedno veliko ljudi v takšnih situacijah ne zna postopati in se oborožijo z grožnjami, vpitjem, kaznovanjem ali tepežem. Nič od naštetega ne bo pomagalo otroku odložiti stiske, se povezati s starši, počutiti dobro, še najmanj pa jim to ne bo dober povod za to, da se bodo z mlajšim sorojencem razumeli dobro. Ne zdaj, ne kasneje.

Brat in sestra bereta knjigo

Vsi vemo, da se dobra gradnja začne pri dobrih temeljih. Če že v začetku starejšega nadiramo in v isti sapi mlajšega ljubkujemo ustvarjamo propad med njima. Menim, da ni starša, ki bi si želel, da se sorojenci nebi razumeli.

Rojena sem pod tisto srečno zvezdico (no, nekaj pa je tudi izkupiček mojega znanja, če sem iskrena), ki “podarja” neverjetno povezanost med sorojencema. Prav zato me vse več ljudi v moji okolici spodbuja, naj povem kako mi je to uspelo.

Nimam čudežnega recepta in hkrati se zavedam, da smo si tako starši, kot tudi otroci različni. Kljub vsemu, pa je razvoj možganov poln neizbežnih dejstev, zato bi vam predlogi znali koristiti 😉 .

Ker meni osebno ob dveh sorojencih manjka povezanosti, ki bi si jo želela, sva z možem ubrala nekaj osnovnih “ključev” glede najinih otrok.

  1. Nisva želela velike starostne razlike
    V moji družini smo otroci narazen 11 let. Sem rojena kot druga in priznam, da je bilo kar težko, ker nisi bil ne edinec, ne dejanski brat/sestra, saj je bil starejši že v puberteti, ko si bil ti pri 2,3,4 letih zanj totalni otročaj, ko pa sem bila sama na tem mestu pa je bila zgodba popolnoma enaka. Pri moževi družini je razlika manjša, a še vseeno večja od 5 let, zato sva se odločila, da si želiva čimmanjšo starostno razliko. Zakaj? Zato, ker prvorojenec še ni bil tako zelo “navajen” prejemati 100% pozornost in se je kmalu naučil deljenja. Drugega otroka sva si želela še prej, a nama žal ni uspelo tako zelo hitro, kot bi želela. Med njima je tako razlike točno 2,5leti.

  2. Nisem želela, da se starejši počuti odrinjenega…
    … zato sem mu med nosečnostjo izdelala 2 (mali) pozornosti.
    Naredila sem mu Hišo za igračke, s katero se je prve mesece res izredno zamotil, saj je ravno simpatiziral z igranjem vlog in sem tako več časa lahko posvetila hčerki.
    In Izdelala sem mu blazino – srček, ki sem mu jo podarila preden sem odšla v porodnišnico z besedami – “ko me boš pogrešal in, če se boš kdaj počutil osamljenega in ne bom mogla takoj priskočiti na pomoč, stisni ta srček in vedno me boš čutil ob sebi”. Mož mi je poročal kako močno ga je sin stiskal prvo noč in ob sebi ga ima še danes.

  3. Naredila sem mu plakat
    Za čas, ko sva bili s hčerko v porodnišnici, sem mu do mojega prihoda domov naredila plakat, kjer sem napisala kdaj ga pride čuvat babica, ker pride ati k meni v porodnišnico, do tega kdaj prideta k nama na obisk, kdaj naj zalije rožice ipd. Spodaj pod dejavnostjo je vedno bilo še vprašanje kako se je tisti dan počutil, kaj mu je bilo všeč in kaj ne. Z možem sta vse dosledno izpolnjevala in prvi dan, ko sva prišli s hčerko domov, sva zvečer pred spanjem pregledala plakat, se o občutkih pogovorila in pregledala kaj je zraven dorisal in kako je izpopolnil plakat po svoje.

  4. Podarila sem jima svoj čas
    Prve dni, ko je hčerka res veliko spala sva se s sinom odpravila do bližnjega parka, s seboj vzela prigrizek in pijačo, sedela na klopci in se pogovarjala. Imam to srečo, da je z govorom začel zelo kmalu, da imamo doma Oksijev plakat za razvijanje čustvene inteligence in sva veliko stvari predebatirala. Igranja nisem zmogla, zato sta po igralih ipd norela z možem čez dan, ko sem jaz s hčerko počivala.

  5. Nisem ga vključevala v nego novorojenčice
    Velikokrat preberem nasvete, da naj starejše otroke starši vključujejo v nego sorojenca. Sama menim, da smo starši zato, da skrbimo tako in drugače za otroka in ne otrok za otroka. Če je kdaj pokazal zanimanje, da bi zapel pleničko sem mu dovolila, da bi ga pa spodbujala k temu pa ga nisem nikoli. Tudi zdaj, ko sta večja nikoli ne rečem naj pogleda nanjo ipd. Sem mnenja, da so to strogo starševske naloge in želim, da ohranita enakovreden bratsko-sestrski odnos, saj mi v nasprotnem primeru že “smrdi” po poveličevanju starejšega, ker pač več zna, je starejši in več razume.

  6. Ne primerjam ju…
    …nikoli in z nikomer! Vsak otrok je svoj individuum in nikoli ne primerjam tako njunih sposobnosti, kot vedenja in razpoloženja. Ne med seboj, ne z drugimi otroki. Zavedam se, da se enkrat eden počuti ok, drugič drugi. Vem, da imajo vsi otroci izpade, da vsi otroci preizkušajo meje, da vsi otroci sodelujejo takrat, kadar se dobro počutijo. Zato v primeru, ko mi kakšno vedenje ni všeč, postopam drugače.

  7. Spodbujam sodelovanje
    Namesto “kdo bo prvi” uporabljam “ekipe”. “Bosta prva v kuhinji vidva, ali midva z atijem? Bosta vidva pripravila pribor in krožnike, ali bosta s prijemalko naložila medaljončke in krompir? Bosta vidva pospravila igrače, ali pripravila pidjame ipd.” S tem, ko sodelujeta se krepi njun odnos, zaupanje, spoštovanje, deljenje igrač in vsega ostalega. Tako jima še danes zastavljam izzive, ki jih lahko rešita samo s sodelovanjem (več o tem enkrat spišem posebej članek).
Sorojenca na sprehodu

Med njima se gradi zares povezovalen odnos in večkrat sem v “napoto”. Z možem imava spet čas za najina stiskanja, saj se tako lepo zaigrata. Skupaj že pripravita kakšne lažje jedi, se počutita samostojnejša in opažena kot individuum, kot tudi vsak posebej.

Imava pa še enega “ASA” v rokavu. Redno izvajamo tudi TOLE in je totalni WOW!

Na Facebooku mi že slediš? Kaj pa na Instagramu?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja