Kam pa zdaj?
Ustvarjanje in igra,  Vzgoja

Selitev in (majhni) otroci

Vsi tisti, ki me spremljate na Facebook verjetno že veste, da je pred nami pomembno življenjsko obdobje.

Ja, selimo se (spet).

To bo za naju z možem že 6 in zadnja selitev razen, če zadanem na Eurojackpot-u in nam kupim otok nekje sredi turkiznega morja, kar tudi nebi bilo tako zelo slabo. Dokler pa smo še vajeni življenja med sivimi betonskimi cestami in znotraj njih vidimo cel spekter pisane mavrice, ostajamo tu, v Sloveniji, v enem lepših krajev v osrčju naše Slovenije.

Kljub temu, da se bomo od trenutnega stanovanja vsi zelo težko poslovili, sem dejstvo sama še najlažje sprejela in sem precej pod adrenalinom, saj kreiram postavitve, dekoracijo in razporeditev znotraj stanovanja. Mož zaenkrat vidi samo prelaganje težkih škatel in že vsaj 100x mi je ponovil, da tokrat nisem noseča (med obema nosečnostima sva se namreč selila), zato bom svoj delež ženskih super power mišic donirala tudi jaz. In to prav z veseljem!

Tretji in četrti član pa nista ravno navdušena. In povsem razumljivo je, da je otrokom težko zapustiti gnezdo, kjer se počutijo varne, ljubljene in, da je to njihov edini miren in varen kotiček pod soncem, kjer se lahko izrazi v vsej svoji polnosti. Zato sem se odločila, da se za nekaj dni (slab mesec) izklopim od večine dela in se 150% posvetim družini in delu. Kljub temu, da je obdobje “odklopa” že tu, jaz sedim za računalnikom in pišem tale članek.

Zakaj?

Ker so stiske, odklonska vedenja, povečana jeza, jokavost, predvsem pa strah in “lepljenje na starše” povsem normalni in pomembno je, da jih slišimo, ubesedimo, sprejmemo. Ne pa, da otroku prigovarjamo, da “ne bo nič”, da “bo fajn”, da pretirava, da je jokica in, da naj se že ne lepi na nas.

Oče in sin

To obdobje je za starše stresno že samo po sebi. Ko moramo biti trdna opora našim otrokom, v katerih je koktajl skoraj vseh občutkov, ki jih ljudje premoremo, pa je še toliko težje. To je tudi razlog, da sem se odločila, da dam vse skupaj nekoliko na stran. Dva projekta sem dala na pavzo tik preden sem vam jih obelodanila in čuječnostno spremljam naše dni.

Odločila sem se, da bom v tem “premičnem” obdobju pisala prav o tem, kako otroka navajam na nov dom – predvsem eden izmed njiju ima kar precejšen izziv v nastali situaciji.

Kam pa zdaj?
Otroška knjigica – Kam pa zdaj?

Kako jih pripravljam?

Zaenkrat, dokler še nimamo ključev, se vsak dan ob dopoldanski zunanji “rekreaciji” oglasimo še krog ali dva mimo novega stanovanja. Se igramo, pogovarjamo, skrivamo in raziskujemo okolico. Zdaj, ko je za nami 4 dan navajanja na novo okolje, okolico že precej lepo sprejmeta. Še kar nekaj dni bomo čakali na ključe zato mislim, da bosta takrat že vsaj v okolici povsem domača. Kar je super začetek.

Da pa bi bilo to obdobje še lažje, sem jima po njunih občutkih spisala tudi knjigico. Sama sem poskrbela za ilustracije in besedilo napisala kar na roko, da je kar čimbolj osebno. Nikakor nisem kakšna (perfektna) ilustratorka, zato so le-te precej neprofesionalne. So pa od njune mame in iz srca in to je tisto, kar šteje.

Pri ilustracijah sem previdno izbirala tudi barve. Enkrat v prihajajočih tednih vam posnamem video prav na temo uporabe barv, njihovem psihološkem pomenu ipd. Tokrat pa samo površno – otroka na naslovnici sem oblekla v hladne barve, saj se z negotovostjo odpravljata v “nov stvet”. Nahrbtnika sta toplih barv, ker s seboj nosita prijetne spomine. Srček med njima (ki se mi ni najboljše posrečil) pa predstavlja njuno in našo povezanost, ki ju nosimo v naših srcih in gresta povsod z nami.

Barve so rdeča nit vsake slikanice. In tokrat sporočilo varnosti, ljubezni in povezanosti nosim od strani do strani po zgoraj opisanem ključu. Če te zanima kakšna je zgodbica, si jo lahko prebereš TUKAJ. Našel/a boš tudi nekaj ilustracij.

Še več zabavnih vsebin lahko spremljaš tudi na mojem Facebook profiluInstagram profilu in po novem tudi na Youtube kanalu. Veselim se tvoje družbe <3

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja