Roža raste iz odtoka

Samo čudež ustvari nov čudež

Ko sam postaneš čudež, se čudeži dogajajo tudi tebi!

Kako zelo sem jo pogrešala…

V službo je mogla, ko mi je bilo samo 6 mesecev. Delala je od jutra do večera. Zvečer je kuhala za naslednji dan. Ob sobotah pospravljala. Poleg tega, da so se ljudje že takrat ujeli v (pre)hiter tempo življenja, ji nefunkcionalen partnerski odnos ni olajšal vsakdanjega življenja.

Vedno mi je govorila naj hodim po stopničkah.

Meni pa je ta stavek zanetil požar že, ko je izrekla prvo besedo.
Čutila sem, da ne zaupa vame.
Da ne verjame v mojo moč.
Da mi uspeha mogoče iskreno sploh ne želi.
Da me nima tako rada, kot bi si jaz želela.
Da sem nepomembna.
Da zame nima časa.

Moja velika bolečina je bila, da sem jo vse življenje NORO, krvavo noro pogrešala.
Vse bi naredila zanjo.
Vse bi naredila za to, da bi me opazila.

Zdaj vem, da njen “rek” – po stopničkah – ni bil to, kar sem jaz čutila.

Bil je njen strah, da padem, kot je ona mnogokrat.
Bil je njen strah, da bom prizadeta. – Kot je bila ona mnogokrat.
Izdana.
Izigrana.
Prevarana.
Tega nisem zmogla videti.

Moja bolečina je bila prevelika.

Prišel je dan, ko nisem zmogla več in nehala lepo in po ovinkih govoriti, da nikoli ni bila nič z menoj.
Da ji nisem pomembna.
Da me sploh ne razume.

Poleg se je vklapljalo še ljuboumje do sorojencev – porka motorka, da imajo prvo in zadnjerojenci vedno več priložnosti, da si delijo več časa z mamo 1:1.

Koliko krivdanja, koliko jeze.
Bolecine, žalosti in občutka zapuščenosti.

Vedno sem jokala, da sem na svetu popolnoma sama.
Pa sem nekega dne, ko je bila bolečina prevelika postala odgovorna “punca”.
In se odločila sprejeti to močno bolečino, ki trka na vrata.
To se je zgodilo decembra 2020.

Roki dveh oseb držita rožo
Roki dveh oseb držita rožo

Odprl se je svet.

Dobila sem krila.
Zazivela sem.

Zdaj jo lahko razumem v globini svojega srca.
Zdaj vidim njeno ljubezen tam, kjer je prej nisem.
In tudi ona mojih besed več ne sliši kot obsojanje, ampak kot klic. Niti niso več besede. Je energija, ki popolnoma drugačna teče skozi naju.

Ne glede na vse, sem si vedno želela več časa preživeti sama z njo.
Ker se mi zdi, da sva zamudili toliko časa.
Toliko zivljenja.

In danes…

Danes je pozvonila na naših vratih.
Prinesla zajtrk in vprašala, če pogledava tisti šivalni stroj, ki sem ga kupila pred tedni in jo prosila, če mi razloži nekaj osnov.

Waw!
Tako zelo ganjena sem bila, da sem jo prvih nekaj minut, ko je sedela za šivalnim strojem in si ga ogledovala, samo gledala. Kako zelo je ta ženska lepa!
In ta ženska je moja MAMA!

Tako vesela sem bila, da sem se med razlago smejala, kot da mi govori najboljše šale.

Bila je z menoj.
Prisla je.
Sama od sebe.
K meni. – Kar ni naredila še nikoli.

In obljubila, da bo prišla pogosteje, da jo bom se “podila od doma” .A-a, draga moja mamica, to se pa ne bo zgodilo!

Hvaležna, globoko hvaležna za današnji dan, ki ni prinesel samo ta dar. Ta blagoslov. To darilo.

Če nebi bila pogumna, če bi še vedno svojo bolečino zavijala v krivdanje nje same, bi danes najbrž ne pisala o njej.

Trening umetnostne terapije je ZAKON!!!

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top