Ženska, ki se počuti osvobojeno

Realizacija: osvoboditev

Glasno kričanje, krokodilje solze in pogledi uperjeni v vaju.

… Poznaš to?
O, ja, jaz še dobro poznam. Pri nas (morda celo v svetu) je še vedno neko tiho prepričanje, da če otrok ne joka, si dober starš. Če pa otrok joka, pa je v prvi vrsti “siten” on. Je tudi v tvojem okolju tako?

Spomnim se, kako je pred leti jokal naš takrat dveletnik, ko mu nekaj ni bilo všeč. Bila sva ob robu pločnika, čepela sem ob njem, mu dajala prostor za jok, ga poslušala in razumela. Popolnoma mirna, sproščena in vedela sem, da imam vse pod nadzorom.

Prišla je gospa, ki je vprašala “ja kaj pa je?” – meni se je takrat njen glas zdel očitujoč. Sama sem vprašanje ignorirala, gospa pa nadaljevala s prigovarjanjem, kar je dodatno iritiralo otroka in iztirilo tudi mene. Hladno in odveč sem odvrnila, da “bova že uredila” in takrat je nadaljevala pot.

Nekaj me je zelo motilo

Izredno me je motilo, če se je kdo obregnil ob otrokov jok, a zato te otrokove potrebe nisem tišala. Sem pa raziskovala zakaj me to tako vrže iz tira.

Dobro leto dni nazaj sem se na svoji poti preobrazbe srečala z dejstvom, da v sebi nosim ogromno nemoči. Do nje sem pristopila zelo nežno in počasi, saj je bila visoko občutljiva. Pokrivala in branila jo je jeza, kot opisujem tudi v knjigi Jaz sem jeza.

Nikoli ne delam z mislijo na cilj, ampak uživam v popotovanju, ko določeno čustvo namenim ustvarjalni uri in osvobajanju same sebe. Nemoč se še pojavi, a v preteklih dneh sem užila sadež svojega dela.

Apolonija s hčerko sedi za mizo

Kaj se je zgodilo?

Hčerka je ob notranjem robu pločnika padla in si podrgnila koleno in palec na roki. Na palcu je imela manjšo rano, kjer je malenkost krvavela. Bili sva na “najinem času”, kar pomeni, da sem imela zanjo, za njen izziv več časa, kot takrat, kadar imava zraven še bratca.

Sicer hladna in pogumna deklica, je danes globoko v sebi čutila, da lahko izkoristi situacijo. Jokala je že kakšnih 10 minut, ko mimo pride gospa in jo vpraša zakaj joka. Začela je jokati še bolj, sama pa sem z veliko hvaležnostjo odgovorila, da je padla. Gospa je odvrnila v stilu “a, okej”, se poslovila in nadaljevala pot. Hčerka je še malo pojokala, se pocrkljala in nadaljevali sva pot v upanju, da čimprej prideva do čudežnega obliža 😀 .

Šele zvečer sem realizirala, da gre tudi za moj napredek. Tokrat sem opazila skrb za otroka, pomoč mami, ki jo morda potrebuje. Skrb za sočloveka o kateri dandanes govorimo, kot da se nam je nekam skrila.

Hvaležna sem, da smo se danes srečali. Da sem spoznala svoj napredek, da sem spoznala da nam je ŠE mar. <3

Kako pa ti “preneseš” takšne situacije?

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top