Metulji na deblu

Preporod: iz blokade v svet

Moja najtežja izkušnja iz osnovne šole je ta, da sem imela noro rada angleščino.

Tako noro rada, da sem doma ves čas brala angleške knjige in nekega dne mi moja mami precej dobronamerno reče “pa kaj tako zavijas”?
V smislu, da izgovarjam “popačeno”, pa je bilo le pravilno anglesko.

Naslednji dan v šoli me učiteljica, kateri nisem bila pri srcu (zaradi statusa mojih staršev) poklice k branju. Takoj, ko sem odprla knjigo in prebrala nekaj besed mi je v ušesih jasno zazvenel mamin glas: “kaj tako zavijaš?!”

In seveda, preplavi me strah, dvom.

“Moram drugače”.

In jaz besedo Johnny izgovorim “Johan” – da ne bo popačeno, ane?
Profesorica bruhne v glasen, neukrotljiv smeh. Otroci so se malo spogledali, potem pa so v smeh bruhnili tudi oni.
To je bila ključavnica za moja usta.
To je bila prtljaga, ki sem jo ves čas nosila s seboj.
To je bil strah, ki je bil vsaj toliko prijazen z menoj, da sem zvozila z 2 in 3.

Dolga leta sem bila tiho.

Potem sem se kot prodajalka mogla opogumiti in prodati zadevo. Če sem bila samo jaz in angleško govoreša stranka je šlo. Sicer sem zmrznila kot kapljica vode na ledeniku.

Potem pa sem leta za tem ugotovila, da moja strast se ne živi v Sloveniji.
Da bom mogla prebiti led in razdreti to ledeno goro, da spet posije sonček v ta zaklenjeni kotiček srca.

In strast je stopila vse.

Do zadnje kapljice.

Celo tako zelo, da sem slabo leto dni nazaj aktivno začela z izobraževanjem, opravila tečaj in se sedaj šolam v tujini.
Zdaj govorim angleško.
Zdaj pisem angleško.
Moj mentor govori angleško.
Moji predavatelji prav tako.
Moji novi prijatelji so angleško govoreči.
In moja naslednja velika želja je, da odpotujem v New York.

Nekaj me čaka tam.
Vem in čutim.
Komaj čakam, da sedem na letalo.
Ampak vse ob času, ki bo primerno zame. Ko bom “ready”.

Apolonija leži na klopi s slušalkami v ušesih in telefonom v roki
Apolonija lezi na klopi s slusalkami v usesih in telefonom v roki


In tole sem jaz med izobraževanjem na daljavo.
Leže, s slušalkami v ušesih, v prijetnem položaju in z zvezkom za zapiske na polički.

Kaj ni življenje lahko lepo?
Žal prevečkrat pozabimo, da je naša usoda vedno v naših rokah!

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top