Poporodna depresija

Ker se o poporodni depresiji za moje pojme čisto premalo govori, sem se odločila, da vam zaupam svojo izkušnjo z materinstvom s poporodno depresijo in brez. Pravzaprav bom naštela nekaj bistvenih razlik, ki sem jih (žal) občutila na lastni koži.

Prva nosečnost:
Neskooooončno zaželjena, ob pogledu na dve črtici na testu nosečnosti, pa najprej neopisljiv strah, kombiniran s srečo. Prepričana sem bila, da gre za strah pred opevanim smrtno bolečim porodom, zato na občutke nisem postavljala velike pozornosti. Vsak naslednji dan je bil kombinacija presenetljivega coctaila sreče, hvaležnosti, veselja, žalosti in strahu. Pojavile so se slabosti, bruhanje do izčrpanosti in obisk bolnišnice. Prvi kanalček v žilo v vsem življenju, prva noč v bolnišnici. Prva odsotnost od moža in še nekaj spremstvenega stresa na račun takrat še lastnega podjetja in čakajočih strank. Ko sem se nekoliko okrepila (dehidrirala sem zaradi vseh solz, ki sem jih pretočila, najbrž 🙂 ), so ostali le strah, tesnobnost, sreča in pričakovanje v kombinaciji s splošnim slabim počutjem. Bila sem omotična in tu in tam padla v nezavest. Z osebjem na ginekološko-porodnem oddelku sem se že dobro spoznala, izvidi pa so bili vedno bp. Ko sem se spet lahko vrnila v objem svojega moža sem kljub temu, da sem še naprej le ždela na kavču končno občutila nekoliko več veselja in vzhičenosti. Bolj, kot se je približeval PDP, bolj sem bila polna energije, sproščena in vesela. Po 30 urah od prvega popadka do uspavanja sem komaj čakala carski rez zaradi komplikacij. Ker sem verjela, da nimam mleka sem se totalno sesula. in tu je začetek mojega viharnega potovanja.

Porod se niti približno ni odvijal, kot sem si zamislila in ob vstopu v operacijsko dvorano sem se počutila totalna zguba. Noč na intenzivi negi, brez otroka ob sebi sem prebedela, skrivaje jokala, saj mi je bilo nerodno, da bi me odlična medicinska sestra opazila. A dobremu očesu nič ne uide. Opazila je, da sem ob vsaki tihi kontroli vedno bedela. Zaupala sem ji svoje tesnobne občutke, ona pa je sedla na posteljo in govorila z mano <3 HVALA!

Ko sem prišla v sobo sem bila končno s sinkom. Težko je predstaviti ta občutek sreče in neznanega ob enem. Nisem mogla verjeti (in niti nisem čutila, da je to nekaj mojega).Predvidevala sem, da je to za carski rez v splošni anesteziji nekaj normalnega.  Torej ljubezen in sreča, ob enem pa občutek, da je moj otrok še vedno tam… v trebuhu 🙁 .

Dojenje… Verjela sem, da nimam dovolj mleka, zato se mi je takrat dokončno sesul svet. S cimro sva jokali vsaka v svojem kotu sobe. Ona zaradi trdih prsi, jaz pa zaradi “praznih”. Dodajali smo dodatek… Sin se je prenajedel in jokal skoraj cele noči že v porodnišnici. Počutila sem se najslabša in najbolj nespospobna mama na svetu…

“Ne znam roditi, ne zmorem te nahraniti… Če ne zmorem najosnovnejšega… potem te ne bom znala niti vzgojiti”!

To so bile moje nenehne besede in v bistvu klic na pomoč, ki sem ga kmalu zaslisala. Ker sem vedela, da poroda ne morem spremeniti, sem se odločila za boj za dojenje. Jokala, trpela, a obupala nisem! Vsak dan sem čutila še več ljubezni do sinka in ob podpori moža nama je v 6 tednu uspelo vzpostaviti polno dojenje. Takrat se je pričela polžja pot do uspeha, da se pozdravim in sem stara Apolonija.

Šele v nekaj mesecih mi je uspelo. Poporodna depresija je pustila pečat tudi na najinem odnosu, ki sva ga ob moji okrepitvi začela luščit. S sodelovanjem, ljubeznijo, trudom in stikom s čudovitimi ljudmi nama je uspelo, da smo zaživeli v pravljici… Češnjica na vrhu torte pa je bil sinov prvi rojstni dan <3.

2. Nosečnost
Srčno načrtovana, z nestrpnim čakanjem na dve črtici!
Sreča, veselje, vzhičenost in ljubezen… Edini občutki, ki sem jih začutila točno dan pred svojim rojstnim dnevom. Celotno nosečnost sem prekipevala od energije, popolnoma brez težav in bolečin. Izjema je huda bolečina v želodcu, ki mi je žal prinesla nekajdnevno jemanje dokaj močnih tablet in v začetku par “bruhanj” brez nakazila in slabosti. Sina sem ves čas še dojila, nosila, skakala, tekla. Zaradi slabšega gibanja zadnje dni, zaradi zastoja rasti in maleeenkost slabšega ctg sem imela napovedan carski rez. Kljub temu, da me je nekaj mesecev prej stiskalo, da nekaj dni ne bom ob sinu, sem tisti dan, ko sta me mož in sin zvečer peljala v porodnišnico čutila neverjetno moč, sin mi je hladnokrvno rekel čao in čakal dogodivščino z atijem. Naslednje jutro je mož prišel k meni in med čakanjem na sekcijo sva v porodni sobi imela čudovit zmenek (če izvzamem vstavljanje katetra 😀 ). Odpeljali so me v operacijsko, ko sem se zbudila so mi povedali, da je vse ok. Kmalu je prišel mož z najino malo bibo (kasneje tudi s sinom – HVALA OSEBJU! <3 ), za katero sem v sekundi čutila, da je najina, da jo imam neskončno rada in jo celo “poljupčkala” <3 . Ves čas sem težila, da ne želim biti ločena od nje, kar so mi v večji meri poizkušali tudi omogočiti. Ne glede na vse, sem imela eno slabo izkušnjo, a me ni omajala. Ves čas sem sproščena, mirna, ko zajoka pristopim povsem umirjeno in njen jok se v največ minuti pomiri. Pri sinu sem bila vajena le nervoze, občutka nemoči, nesposobnosti in tesnobe… in posledično nekajurnega joka skupaj. Ko sem sama prihajala spet nazaj na pot svojega ravnovesja pa se je spremenil tudi sin in sinhrono smo zaživeli

Uspelo pa mi je dobiti tudi mnenje, meni osebno, najbolj srčne terapevtke pri nas – Katja K. Steinbuch <3 :

Vsaka nosečnost je unikatna, prav tako porod in prihod dojenčka. Kljub vsem pripravam, šolam za starše, materinskim šolam in knjigam, je ta izkušnja nekaj, na kar nas (na žalost ali pa na srečo) zares ne more pripraviti nihče. Pripravmo se lahko le mi sami (v stiku s sabo), pomagajo pa tudi poglobljene priprave. Priprave so zdaj toliko težje, ker živimo v bolj individualizirani in pa medijsko izpostavjeni družbi. To pomeni, da so v tem času mamice precej bolj same in osamljene, nosečnost pa je pogosto prikazana idealizirano, kot nekaj samo lepega, blaženega in prijetnega. Realnost pa ni vedno takšna.
Ko se mamicam pripeti tudi drugačna izkušnja (da je nosečnost naporna, porod težek, porodniška pa stresna), nanjo pogosto niso pripravljene, zato se čutijo prestrašene, nepripravljene, ne dovolj dobre… kot da je z njimi nekaj narobe, čeprav temu v resnici ni tako. K tem občutkom najbolj pripomore predhodni občutek o sebi – samopodoba. Slednja je vezana na predhodne izkušnje iz primarne družine, možne nepredelane travme in zlorabe (psihične, fizične in spolne), transgeneracijske prenose (ne samo travm, tudi vzdušij ob porodih) ipd. Če se mamica globoko v sebi ne počuti v redu, bo nov odnos z otrokom vsa občutja še spodbudil. Vsak dojenček je tako že v štartu spodbuda za starše, da pridejo v stik s svojim ranjenim delom sebe.
Kadar tega starši ne zmorejo, telo to sporoča na različne načine. Telo pove, da potrebuje več pozornosti in nežnosti. Poleg težav v medosebnih odnosih in raznih psihosomatskih oz. telesnih obolenj, se nepredelano nezavedno pogosto pokaže v obliki povečanega strahu, sramu, žalosti – to pa lahko privede do razvoja anksioznosti, (poporodne) depresije, ptsm in paničnih napadov. Ko se posameznik, sploh pa mlada mamica, znajde znotraj tega cikla, ima lahko občutek, kot da je konec sveta in da ne zmore. Ampak narava (hormoni) kljub tem krutim občutkom poskrbi, da mamice zmorejo več, kot vidijo. In vsa ta stanja so le opomnik, da se je potrebno ustaviti, poglobiti vase in poskrbeti za svoje telo.
Ko ženska zanosi, se zanjo marsikaj spremeni. V istem hipu nezavedno postane mama, četudi otroka ne donosi… če mama nosi v sebi veliko strahov, ali pa je bila velikokrat že prej osramočena, ali ponižana (kar se zgodi pri vsaki zlorabi), je zelo verjetno, da bo v času nosečnosti že svoje telo doživljala kot neprivlačno, nelepo, odveč. Kar je diametralno nasprotje od tega, kar prikazujejo mediji, ali pa razlagajo mamice, ki se počutijo v dobri formi. Ta težja občutja so pogosta predvsem v primerih (nepredelanih) spolnih zlorab. za marsikatere zlorabe odrasli ne vedo, pa se spomnijo v poglobljenih terapevtskih procesih, ali pa medtem, ko otrok odrašča in spodbudi njihov telesni spomin. Telesni spomin je tisti, ki je vezan predvsem na naše zgodnjo otroštvo in se ga ne zavedamo. Gre za tisti spomin, ki se zgolj zariše v telo, zbudi pa se močno, ko kot odrasli dobimo svojega otroka. Ob otroku lahko prečistimo in ozavestimo tudi naše rane.
Mnogo mamic nosi ogromno strahu pred porodom, kar je po svoje povsem razumljivo. Porod je nenadzorovana situacija, ki ze zaradi tega zbudi veliko strahu – sploh če so mame doživele izgube kontrole kdaj prej. V teh primerih lahko porod zbudi travmaticni spomin in vsa občutja iz tam in je zato vse težje, lahko prav vse zastane. Babice večkrat poročajo o pravi zakrčenosti med porodom, ki se zgodi pogosto takrat, kadar je za mamo izkušnja travmatična, prehuda. Porod, ki je lahko za eno mamo nekaj lepega, je tako za drugo – po čisti krivici – eden izmed najhušjih spominov. Še hujše pa so posledice, ko se mamice obsojajo še za ta del, kot da one niso bile česa sposobne. Pa sploh ni res, one so odlične – le telo kriči po tem, da ne zmore, ker se lahko vklopijo vsi alarmi, da je spet nevarno, kot je bilo že kdaj prej.
Tudi porodniška je čas, ko mamice pridejo v stik s svojimi skritimi občutki, še posebej če so veliko časa same in tako lažje začutijo vse tisto, kar sicer v hitrem tempu življenja vsi pozabljamo. Če v tem času nimajo notranje varnosti, podpore partnerja in širše družine (predvsem lastne mame), je to obdobje lahko precej naporno, stresno in fizično obremenjujoče. Mamice navadno potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na nov ritem in ta ni vedno lahek. V tem obdbobju vsem mamam močno svetujem, da uporabijo vse možne oblike pomoči (pa naj gre za čistini servis, naročanje hrane, partnersko podporo, družino in prijatelje).
V tem komentarju so bili namensko omenjeni deli materinstva, ki so lahko težki – z namenom, da se materinstvo prikaže bolj realno. Materinstvo je sicer nekaj najlepšega in teh premnogih trenutkov mamice ne pozabimo nikoli. Včasih pa težka občutja presegajo vse in takrat je čas, da mamice poiščejo ustrezno strokovno pomoč, pri terapevtih in psihiatrih. To ni nikoli sramotno, pač pa je znak, da mama želi poskrbeti zase in za svojo družino. To je čas, ko si mame priznajo, da so dovolj dobre mame in da ne potrebujejo biti popolne. Četudi za njihove dojenčke so – najbolj popolne, točno takšne kot so. In tega občutja (kako nenadomestljive in popolne so za svoje najbližje) želim čimveč vsem mamicam.
Katja Knez Steinbuch,
uni.dipl.teol,, izp. ZDT,
Inštitut Vita Bona
Vsem mamicam ogromen objem in občutek, da niste same ♥️. Naj vam v stiskah ne bo nerodno poiskati pomoči. Imejte se RADE ♥️

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top