Otroška vabila

Tipičen stavek pred vsakim otrokovim rojstnim dnem?
“Poglej kolk je že velik! Sploh ne vem kdaj je zrasel!”

… ne glede na to, koliko je otrok star. To mi vsako leto reče mami, ko mi seže v roko in vsako leto to ponavljam sama svojemu sinu mesec dni preden upihne eno svečko več! Te dni bo pihal že tretjo svečko na svoji tortici!

Res… ne morem verjeti, da mineva že tri leta odkar sem komaj čakala, da v svoje naročje povijem najino prvo štručko ljubezni, ki mi je že med nosečnostjo predstavila marsikateri izziv, po porodu pa mi je življenje obrnila na glavo. Ta majhna kepica las in ljubezni mi je odprla povsem nov pogled na svet in je razlog, da je zaživela Mamina dlan!

Kot bi bilo včeraj se spominjam, kako sva se ob 3 zjutraj odpeljala proti porodnišnici. Popolnoma brez strahu, nasmejana, sproščena in SITA 🙂 . Ko sem zbudila moža sva namreč nekaj prigriznila, se preoblekla, umila, se nekajkrat slikala in počasi stopila v mrzlo noč. Še preden sem zaprla in zaklenila vrata sem možu dejala, da bom naslednjič, ko vstopim v to stanovanje že mama. In, da bo vse popolnoma drugače. Ozrla sem se po stanovanju in z velikim pričakovanjem v srcu zaklenila vrata ter možu segla v roko. Podala sva se v mrzlo, temno noč in začelo se je najlepše popotovanje najinega življenja! <3

Živo se spominjam hladne sape, ki naju je objela. V svojem spominu vonjam ta neopisljiv vonj. Začutim drget v vsaki celici mojega telesa. In vznemirjena sem kot tiste noči!

Prvi dotik, prvi vonj, prvi jok, prvi nasmeh, prvi odziv, prvič sedi, prvič hodi, prvič je, prvič poizkuša, prvič pade… Nešteto trenutkov, ki se zgodijo samo enkrat v življenju in so enostavno neponovljivi! Tako zelo sem si želela vsak “prvič” vtisniti v globok spomin in upam, da teh spominov ne izgubim nikoli!

Obožujem čas, ki ga preživiva skupaj, obožujem najina ustvarjanja.
Nora sem na naš družinski čas, uživam v skupnem druženju in pohajkovanju.
Rada skupaj z njimi raziskujem svet. Rada sem, kar sem! Ker sem to kar sem tudi zaradi vsakega izmed njih <3

Nekega zgodnjega jesenskega dne smo se sprehajali po gozdni poti in ob njej opazili nekaj nepoznanih gobic. Ker nismo gobarji smo se po kratkem ogledu želeli odpraviti naprej, a je sin opazil polža, ki je bil na poti k gobici. Postali smo in opazovali kako se je odpravil na malico. Vsi smo bili presenečeni kako veliko je odgriznil, še bolj pa kako hitro je gobo tudi pojedel! Nekaj časa smo ga opazovali, nato pa sva z možem dejala, da je “itak samo polž” in bo še dolgo tukaj. No, ko smo se čez cca pol ure vrnili ni bilo ne polža, ne gobe. Takrat smo presenečeni obstali, sin pa je postal nor na polže, zato sem mu obljubila, da mu letošnje leto na rojstnodnevno tortico dam polžke. Seveda ne prave, ampak tiste sladke.

Ta izziv me še čaka. A če se že gremo polžasto, se pojdimo polžasto do konca!
Pripravila sem tudi vabila s polžki. Ampak to niso navadna vabila! Tukaj se polžek sprehodi do gobice. Edino poje je ne, da bo za dlje časa 🙂 . … spodaj tudi video prikaz in razlaga postopka izdelave.

Za čestitko sem izrezala poljubno velikost osnovnega, belega, 300gr kartona in ga prepognila po polovici. Nadaljevala sem z modrim in manjšim zelenim. Na manjši, zeleni karton sem po treh stranicah nalepila tudi drugi zeleni karton z izrezom za polžka. Zraven izreza fiksirala gobico, s strani pa vstavila zelen trak, na katerega sem namestila 3d blazinici, s katerimi sem polžka na trak tudi nalepila. Na desni strani traku sem nalepila tudi rdečo puščico, ki nakazuje, da v rokah držite nekoliko drugačno čestitko, kot ste jih vajeni.

Video o čestitki najdeš tukaj:

p.s. Kdor želi video izdelave takšne čestitke, naj se javi v komentar na FB strani.

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top