Razmišljanja

Oh, ta zoprna soseda

Slovenci imamo tako kot ostali narodi po svetu nekaj “posebnih” značilnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da se s svojimi sosedi ne razumemo (najbolje).

Z možem sva, odkar živiva skupaj, zamenjala 5 stanovanj. Ja, veliko njih in samo na enem mestu se je zgodilo, da smo se počutili skrajno neprijetno, zato smo se po točno enem letu od tam tudi odstranili. Nismo se z nikomer prepirali, se pa med tisto manjšo skupino ljudi nismo dobro počutili, ker smo bili preveč drugačni.

Zgodilo se je, da sva med iskanjem novega stanovanja naletela na najinega bivšega profesorja v osnovni šoli, ki ga imava oba v najlepšem možnem spominu. Ko smo se pred mnogimi leti videli zadnjič sva štela 14 let, ko sva zapuščala osnovnošolske klopi. Pogled in pozdrav ob ponovnem srečanju je povedal vse. Dobro smo se razumeli. In ja, živimo v profesorjevem stanovanju  . Ko smo vstopili vanj smo čutili, da je to naš prostor. Sicer so bili pred nami v stanovanju podnajemniki, ki so tu tudi kadili, zato je pohištvo imelo precej vonja po cigaretih in sva sčasoma le-to tudi zamenjala po predhodnem dogovoru. V tem stanovanju se res dobro počutimo in tako kulskega najemodajalca, prisežem, da nima nihče drug!

V vsaki pravljici pa nastopa tudi hudobni volk, kajne?

No, pri nas ni bil ravno hudoben, je pa zbudil malo tesnobe. Kmalu po tem, ko smo se preselili v novo stanovanje in bili še popolnoma vzhičeni se je našel nekdo, ki nas je prijazno opozoril, da je “ta spodnja” mal “zoprna”. Ker se doslej nad nami ni pritoževal še popolnoma nihče in smo imeli res dobre odnose sem bila prepričana, da ne bo nobenih težav. Sploh, ker se zavedava, da živimo v bloku in paziva tudi na ostale sostanovalce. Enako učiva tudi svoja otroka.

No, pa je prišel dan… ko sem bila jaz (še vedno) noseča (ja, selili smo se med drugo nosečnostjo). Bila sem zoprna in sitna, utrujena in naveličana, ko sem pred vhodnimi vrati prvič videla starejšo gospo. Pogledovala je proti meni in sinu. Nič kaj lepo naju ni gledala. Rekla mi je samo, naj poskrbimo za preprogo tam, kjer se otrok igra. Res nisem bila pri volji in zaradi “opozorila”, ki sem ga dobila nekaj dni prej sem samo hladno zabrusila, da se otroci pač igrajo (vedela sem, da stvari ne mečemo po tleh in ne razbijamo). Rekla je saj vem in že precej nervozno povedala, da jo moti pokanje (če npr pade kocka na tla).

Pa sva bolj kot ne zaključili pogovor. Bila sem jezna, priznam.
Nekaj dni po tistem me mož prosi, če mu lahko vržem ključe kar z balkona, ker jih je pozabil. Nisem se strinjala. Ko mi je prigovarjal, da se mu res ne da gor, jaz pa nisem mogla it dol, sina samega še nisem mogla poslat, sem se odločila, da mu popustim. Ker je bil malo stran parkiran tudi avto sem se odločila, da bom ključe vrgla raaaahlo navznoter, da ne bo slučajno padlo na avto. In to sem res naredila. Še preden sem jih dobro spustila sem slišala žvenket in postalo mi je slabo. PRISTALI SO RAVNO NA BALKONU PRI SPODNJI SOSEDI!

… Kaj se je zgodilo potem, pa jutri ob kavici ;). Čekiraj Mamino dlan 

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja