Sledi svojim sanjam

Ob zaključku projekta Navdihnimo najstnike

Odložila sem pisalo, zadnjo kuverto položila na kup in se zamislila…

Za nami je prvi projekt, ki se je izkazal za nekaj odličnega, nekaj edinstvenega in vsekakor ponovljivega.

Ko sem nekega dne med uspavanjem otrok sedela, gledala “v zrak” in razmišljala “nič” se spomnim valovanja vzhičenja v meni, ko naletim na idejo, da želim naše najstnike spodbuditi, da srednjih šol nebi izbirali glede na povpraševanje po določenih kadrih, glede na višino plače in glede na želje svojih staršev. Pač pa glede na želje, ki prihajajo iz njihovega srca. Ne želim, da ponovijo “napake” mene in mojih sovrstnikov, ko se nas je več, kot polovica vpisala na določeno srednjo šolo zato, ker se je tja vpisal tudi naš sošolec ali prijatelj.

Bolj kot to je seveda pomembno, da nas pri vsem tem podpirajo tudi starši. Nekako se trudim razumeti, kako je staršem, ko se otrok odloči za poklic “nižje stopnje”, ne glede na njegov učni uspeh. Seveda si vsi za svoje otroke želimo, da bi bili dobro preskrbljeni, da nebi imeli večjih težav in, da bi bili na koncu koncev, srečni.

Meni osebno denar nikoli ni igral pomembne vloge in odnos do njega počasi odkrivam. Pravzaprav sem ugotovila, da se ga nekako bojim, zato ga v mojem življenju v določenih (tudi pomembnih delih življenja) žal ni bilo. Z delom na sebi, psihoterapijami, meditacijami, vizualizacijami in vsem ostalim, kar polni mojo dušo in srce pa vidim in verjamem, da je naše mnenje o denarju zelo pomembno tudi za to, koliko le-tega bomo uspeli privlačiti.

Tudi naša sreča in zadovoljstvo sta v prvi vrsti odvisna od tega kako gledamo sami nase in na svet okrog nas. Če bomo v sebi nezadovoljni, če bomo verjeli v to, da je svet slab, nam bo osredotočenost na negativno ves čas poudarjala negativne dogodke in situacije.

Prav iz tega vidika ven pa se vprašam. Ali si predstavljam, da bom svoje izpolnjene želje o načinu življenja, kakršnega sama menim, da si zaslužim jaz in moja družina dosegla tako, da bom vsako noč nemirno spala, utrujena vstala, se odpravila v službo, bila nadrta s strani nadrejenih in sodelavcev ter strank (ali vsega skupaj), prišla izmozgana domov, se trudila biti vzor najinim otrokom in zvečer, ko zaspita, bi praviloma mogla še plačati položnice, skuhati kosilo za naslednji dan, obesit perilo. Ko bi že komaj stala na nogah pa bi se tudi sama odpravila v posteljo. Žal vem, da je mnogo družin in ljudi razpetih v podobne problematike in žal mi je čisto za vsakega, ki še nima tako ojačane svoje notranje moči, da bi se zmogel temu tudi upreti. Ampak vse pride ob pravem času  .

Torej. Ko rečem, da si za svojega otroka želim, da sta srečna. Ali pomislim tudi, kaj je tisto, kar bo otroka osrečevalo? Ali pomislim na to, da vsak sam najbolj ve? Pomislim na to, da tudi sama v življenju delam napake in učim otroke, da je to popolnoma normalno? Če ja – zakaj se bojiš, da tvoj otrok, ki ga učiš odgovornosti, samostojnega reševanja težav, dobre komunikacije, mu vlivaš samozavest in zaupanje vase… Zakaj se bojiš, da se sam ne zmore odločiti?

Prepričana sem, da med nami ni človeka, ki nebi delal napak. Sama jih glasno priznavam in tudi moja mami je že leta nazaj obupala in končala z nasveti za katere ne vprašam  . Ponavadi sicer pravi, da je ne želim poslušati, da mi želi le dobro ker ve, kako težko je, ko se ti kje hudo zatakne, ampak… Nekako že vse življenje trmasto vztrajam pri tem, da bom poizkusila tisto, kar je zraslo na mojem “zeljniku”. Če bi me poslušali kot najstnico bi največkrat slišali besedo “SANJE” za njo pa “pa kaj, če bom zafrknila. Poizkusila pa bom!”  Jap, trma, da te kap  . Tudi otroka sta dobro ogledalo moje “trme” in se večkrat spomnim nase ter pustim, da naredita “napako”. Prepričana sem, da je v takšnih življenjskih obdobjih (po “napaki”) najbolj pomembno to, da svojim otrokom zmoremo biti opora ter, da zdržimo z njihovo jezo, žalostjo, razočaranostjo in ostalim, kar se poraja v njih in posledično v nas samih. Ali ste vedeli, da vnaprej svetujemo največkrat zato, ker vemo, da je otrok lahko npr žalosten, mi pa se podzavestno zavedamo, da njegove žalosti ne bomo prenesli? Pa veste zakaj je ne prenesemo? Ker je je veliko potlačene v nas samih, saj je včasih veljalo, da so bili le tihi in nasmejani otroci, dobro vzgojeni otroci. Zato imamo dandanes mi toliko “težav” z vzgojo.

Skratka, zgodbe, ki smo jih objavili so nas povezale, spodbudile, naučile. Združile so nekaj naših poslovnih poti, navdihnile nemalo staršev, upam, da tudi kaj najstnikov. Predvsem pa lahko s ponosom povem, da bomo v prihodnjem letu projekt PONOVILI! Zakaj? Ker imam v inboxu že vsaj 10 zgodb, ki te bodo tudi drugo leto “metale na rit!” Edina sprememba bo ta, da bo projekt potekal pod drugim imenom (ker smo navdihovali vse, ne samo najstnike), na istem spletnem mestu (torej na mamini dlani  ). Več pa drugo leto. 

Ponosna sem, da smo objavili 15 uspešnih zgodb srčnih ljudi, ki si jih lahko kadarkoli preberete.
V čast mi je, da so me podprli ljudje z velikim srcem; Teja Bandel Castro; psihologinja in psihoterapevtkaki jo lahko berete tudi na moji straniSpletna trgovina Z OTROKI DOMA in njena “šefica” Jasmina Robnik Poličnik, ki ima neverjetno ponudbo v svoji spletni trgovini, hkrati pa ogromno znanja, Socuten.si, ki stremi k temu, da v sebi odkrivamo avtentičnost, Inštitut Vita Bona, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije po relacijskem modelu, Dr. Špelca Morojna, ki je avtorica metode F.E.E.L ter avtorica čudovitih knjig!
Projekt je podprl tudi pevec Dejan Kranjec.

Svojo zgodbo smo prispevali:
Anja Petrarca – Ilustratorka
Nina Patricija Ovniček – ustvarjalka 3D uz modelov
Dejan Krajnc – Pevec Poskočnih muzikantov
Anže Majdič – Gasilec
Špelca in Ajra Morojna – Mlada umetnica in mama
Nataša Šram- Predsednica in ustanoviteljica društva Svet staršev
Rok Peric – Fotograf
Urška Grilc – Ustvarjalka
Anja Perše – Fotografinja in popotnica
Rebeka Praprotnik – Ustvarjalka
Anja Pustak Lajovic – Pevka
Duša Štefanec – Prehranjevanje po TKM metodi
Alenka Rožman – Frizerka
Moja uspešna zgodba

Strokovna mnenja in znanje so v podporo projektu delili:
Teja Bandel Castro – Kakšna je srečna družina
Janja Urbančič – Moj otrok težko prenaša izgubljanje
Dr. Špelca Morojna – Kaj mi pomeni družina
Stana K. H. – Profesorica v srednji šoli
Dr. Uroš Ocepek – Profesor v srednji šoli

Vsem naštetim se iskreno zahvaljujem za sodelovanje, vam bralcem pa za vaše odzive in delitve med svoje prijatelje in znance! Verjamem, da smo že zbudili Slovenijo, prihodnje leto jo bomo spet!

Ne zaspite! Že čez par dni prihaja nekaj novega. Kdo ugane kaj se kuha?

Sledite mi na Facebooku in bodite z vsem na tekočem!

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja