Obupana ženska

Ne prenesem več otroških prepirov!

“Imaš mogoče danes kakšno luknjo?
Lahko samo za 10 minut, nujno rabim!”

Se je slišal glas z druge strani telefona.
Imela sem občutek, da bo trajalo več, kot 10 minut.

Ja, imam sem odgovorila in spremenila prej obstoječi plan.
Se slišiva kmalu.

Rdeča je v obraz, stiska zobe, iz njenega pogleda pa butata jeza in sovraštvo. Globoko, globoko v očeh opazim žalost in strah.
Vprašam jo kaj se je zgodilo.

Z vsem nabojem jeze in boja pripoveduje kako se otroka ves čas med seboj kregata, vse več tudi zmerjata in tepeta. Tega absolutno ne more več prenašati.
Poizkusila je že vsemi različnimi pristopi, načini, tehnikami, učenjem o jezi ipd.

Huh, zdi se, kot da je spredaj temen, trden zid.

Slišim jo. Poslušam in dam čas.
Slišim kaj je spodaj ❤ .

Počasi jo prosim, da nariše deklico.
Katerokoli deklico.
Samo, da je ženski lik.

Nariše krog, obleko, noge.
Ko riše prvo roko, odročeno od telesa plane v jok.

“Dva, ki bi se mogla imeti najrajši na svetu, moram vleči narazen, da kdo komu česa ne naredi!”

Takrat je bruhnil glasen, neutolažljiv jok. Solze so polzele po licu kot v največjem viharju, v hudi nevihti in hlipanje v ozadju je postalo bolj samozavestno. Postajalo je vse globje, vse močneje in na neki točki je vdihnila in pripomnila.

Tako, kot moja starša! Dva, ki bi se mogla imeti rada, sem mogla vleči narazen, saj je oče pretepal mamo!
V tem trenutku je kot rezk udarilo v ušesih in točno sem vedela, da sva prišli do srži problema!

Medtem, ko je jokala je nadaljevala z risanjem. Narisala je deklico v sredini z odročenimi rokami. Eno levo, eno desno. Na eno stran je narisala večjo žensko figuro, na drugo še večjo, moško figuro.
Potem pa tisto, kar je osupnilo obe.

Ob nežnem vodenju po tej očitno hudo boleči rani, je za ženskim in moškim likom narisala vsakemu pol razdrtega srca.

Razdrto srce
Razdrto srce

In točno to se dogaja v očeh vseh otrok, ki so priča (družinskem) nasilju.

Dva lika, ki ju otrok obožuje bolj kot vse na svetu in bi si želel, da delujeta v harmoniji in sožitju, sredi boja v vse skupaj nevede vpeljeta še otroka. Otrok ju siloma vleče narazen, a v svojih globinah želi, da bi bila skupaj.

Da bi mama počivala v očetovem objemu. Da bi oče nežno božal njeno lice. Da bi deklica lahko prišla mednju in uživala njihovo medsebojno ljubezen.

“No, pa sva spet na začetku” je dejala nejevoljno.

A ni bilo tako.
Našli sva še eno bolečo točko, jo odprli in očistili napetosti, ki se je skrivala pod njo.

Odstrla je tančico, ki ji je zakrivala pogled na otroški ravs, kjer bi zmogla biti vodja obeh, saj je bila bolečina prevelika.
A nikoli ni prepozno.

Točno ta trenutek sva se poslovili. Odšla je z dobro vero, z zaupanjem vase in iskrenostjo v srcu. Prepričana sem, da je njihov pogovor v tem trenutku veliko bolj poln ljubezni, potrpežljivosti in razumevanja vseh strani.

P.s. Ilustracija je moja, po njenem pripovedovanju.

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top