Partnerstvo

Moževih trideset

Zažvenketali so kozarci, odbila je polnoč in začela se je druga polovica noči. Tokrat ni bila navadna noč. V tej noči se je začelo praznovanje tridesetega rojstnega dne mojega moža.

T-r-i-d-e-s-e-t-e-g-a!

Ja, priznam. Strah me je. Lagala bi, če bi rekla, da se me ta obletnica ni dotaknila. Se me je. Tako in drugače. Moj notranji, prestrašeni glasek hoče kričati: neee, neee nisi se “toliko star”! Moj razum ga pomirja: “stari, kva ti je? Sam trideset je star, ne bluzi!“

In ker navadno pogumno pustim malemu, tihemu, skritemu glasku, da spregovori, sem tudi tokrat raziskovala po njem in pustila, da pove, kaj ga “grize”. Ugotovila sem, da je moja ljubezen do moža širna kot vesolja moč. Da ga občudujem in nadvse spoštujem. Da ga cenim in hvaležno sprejemam kot svoj življenjski dar.

Pa vendar. Bolj, kot malemu strahcu pustim, da na vsa pljuča zakriči česa ga je strah, bolj se pripravljam na praznovanje. Razmišljam o njemu ljubih prijateljih, o glasbi, pecivu, torti. Razmišljam o presenečenjih, darilu, lumparijah. Vse je pripravljeno in na svojem mestu.

Praznovanje je minilo, on sladko smrči ob meni in otrokih. Vsak čas bo ura odbila polnoč in konec bo še enega dne. Moj nemir, strah in skrbi pa naraščajo.

Spomnim se najinega dne, ko sva se spoznala. Zaljubila in postala par. Spomnim se prvega stanovanja, hišnega ljubljenčka in prvega morja.

Spomnim se najine poroke in rojstva otrok. Toliko prelomnih trenutkov in večino le-teh nisva polno zaužila. Šele zadnja 4 leta se prebujava, povezujeva in živiva v neki izpopolnjujoči harmoniji za oba in vso družino.

Ja, imava se lepo, ker razvijava in negujeva najin odnos. Ne kar tako. Zavedno. Najini večerni pogovori so najina duševna hrana. Najina molitev svetlobi, da naju poveže v vsem najinem bistvu.

In pride čas, ko ne morem več utišati tistega mojega notranjega prišepetovalca. Kljub njegovi “nadležnosti” ima vedno prav. Vedno na dan privleče neke brutalne resnice, za katere bi včasih rajši, da mi jih nebi povedal.

Predam se in poslušam. Veš česa se bojim? Preskromna sva. Tako malo življenja sva užila tako vsak zase, kot skupaj. Ne bojim se njegovih 30 let. Žalujem za vsemi priložnostmi, ki jih nisva ulovila in izkoristila za nas in našo družino.

Ne želim, da življenje gre. Mine. Ne želim umreti kot starka, ki svojim otrokom in vnukom žuga s prstom rekoč: “zdaj uživajte, ko ste mladi, jaz nisem in mi je žal.” – Želim uživati in biti zgled, kako pomembno je to. Kako izpolnjujoče. Kako osvobaja!

To noč. To noč sem se odločila, da bova še bolj izkoristila življenje. Čas je, da živimo tukaj in zdaj. Samo – ZDAJ- je pravi trenutek, da iz vsakega dne potegnemo največ za svoje življenje, partnerstvo in družino!

Na Facebooku mi že slediš?

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja