Razmišljanja,  Sledi svojim sanjam

Moje sanje, moja strast

Moje življenje piše nešteto uspešnih zgodb, ki se spretno in nežno nalagajo na svetle strani mojega srca in me spominjajo na to, da je vredno vložiti svoj trud, čas in srce v to, da naši cilji pridejo spontano.

Če bi mogla res na kratko, v enem stavku opisati svoje otroštvo, ga lahko opišem kar s filmom. Ste gledali film Matilda iz leta 1996? Ko so nam ga v osnovni šoli prvič predvajali sem se z likom lahko skoraj povsem poistovetila.

Spomnim se, da so se naši prepiri doma vedno končali z mojim “jaz imam sanje in nihče mi jih ne bo vzel!” Odgovor na to je bil ponavadi “sanje, sanje. Samo sanjaš. V življenju je realnost, zbudi se že!”

Kljub temu, da se tu in tam prebudim, da me doletijo tudi kakšne “nočne more”, še vedno verjamem v to, da je naša strast, naša pot in naša poklicanost samo in zgolj v tem kar čutimo v naših srcih. Da svoje sanje lahko živimo pa so poleg vztrajnosti, razmišljanja, raziskovanja, preizkušanja, truda in strasti tudi momenti, ko si enostavno v pravem trenutku na pravem mestu. In za vse te priložnosti v življenju sem neizmerno hvaležna.

Kot otrok sem si želela delati z otroki. Razmišljala sem o srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, a sem imela strah pred vožnjo z javnimi sredstvi, zato sem se žal vpisala na lokalno srednjo šolo, kjer se nisem počutila dobro, dovoljenja za menjavo šole pa doma žal nisem dobila. Tako sem opravila z izpiti, hkrati pa v drugem letniku dosegla svoj prvi večji zastavljeni cilj. Izdala sem svojo pesniško zbirko z naslovom Črkovna zbirka za najstnike.

Vedno pa je v meni čisto potiho tlela želja po tem, da bi nekoč prestopila prag televizijskega studia, da bi se nekoč lahko spogledovala s kamero in ustvarjala dobre oddaje za srčne ljudi. Tokrat sem bila na pravem mestu ob pravem času, saj so me na mojem drugem literarnem večeru povabili kot gostjo v oddajo na lokalni televiziji, kjer so mi na dan snemanja tudi ponudili službo. Po slabem letu dni sem jo zamenjala za delo na lokalni radijski postaji, kjer sem pustila svoj delček srca. Spoznala sem, da sem v delu na radijski postaji neizmerno bolj uživala in sem vztrajala dokler me je strast vodila.

Ko sem začutila, da moje življenje rabi resnejše premike sem se odločila pustiti službo in se s fantom odpraviti v prestolnico. Kljub temu, da so mi doma govorili, da službe pač ne rastejo na drevesu, sem dobila prvo službo kar med potjo z morja, ki mi je moje dimenzije ustvarjanja ekspresno dvignila na novo raven. Kljub temu, da je bila moja ustvarjalna žilica zatrta, sem si enostavno mogla priznati, da je ustvarjanje del mene in, da je čas, da jo sprostim. Pričela sem z resnim ustvarjanjem in približno 5 let ustvarjala pod imenom TOP Unikat. Medtem sem postala mamica in moje življenje se je postavilo na glavo.

Najprej sem na (drugem) blogu pisala o svojih izdelkih in upala na čim večjo prodajo. Ko pa sem postala mama, pa mi je sin pokazal, da ne bom zlahka imela toliko časa, miru in prostora za ustvarjanje, poleg tega pa smo se znašli v finančni stiski in sem zaradi večih razlogov prodala večino svojega ustvarjalnega materiala. Čez nekaj časa pustila službo in ostala doma. Že nekaj mesecev po porodu pa sem spoznala, da se v meni spet rojeva nekaj novega. Tako sem pričela s pisanjem bloga, za katerega niti nisem imela pretiranih ciljev.

Sčasoma se je rodila želja po tem, da bi tudi jaz lahko zaslužila kakšen euro, a nekako je bila strast do tega dela tako visoka, da o tem niti nisem razmišljala skozi denar. Pa me nekega dne na terapiji moja čudovita terapevtka vpraša kaj vidim, zakaj (še) nisem tam, ko sem omenila, da se niti slučajno ne morem primerjati z enim od večjih, če ne največjih blogov pri nas. Pri vizualizacijah sem bila vedno dobra in takoj sem dobila sliko, da je pred menoj neka ograja, nižji zid, ki ga ne znam in ne upam preskočiti. Pa me vpraša kaj vidim za zidom. Moja prva asociacija/videnje je bil mračen in temačen gozd. Pa me vpraša – “a ti res želiš tja?” Takoj sem odgovorila, da ne. Nato mi da navodila, naj se v mislih obrnem okrog; kaj vidim tam. Tam sem videla “nebesa”. Zares. Orosile so se mi oči, ko sem ji pripovedovala, da tukaj vidim snop svetlobe, toplo sonce. Da mi je prijetno tu. Da ne rabim preplezati zidu zato, da vstopim v temačen gozd. Še danes imam to sliko pred svojimi očmi. In od tistega dne na svoj blog, svoje delo gledam popolnoma drugače  .

Najbrž niti ne rabim izpostaviti, da podpore nisem imela. Je pa zato mož tisti, ki me non stop podpira, je vedno z menoj, me podpre še v najbolj čudnih idejah. Mi stoji ob strani, me bodri in, če sem kdaj od vsega utrujena (zelo malokrat, a tudi to se zgodi) se lahko vedno spočijem v njegovem naročju. Sin me velikokrat vpraša “mami, kaj si pa danes dala na Mamino dlan?” Kadar kaj ustvarjamo pa ne pozabi spomniti – “Mami, da ne boš pozabila slikat za Mamino dlan!”  Na poti svoje rasti sem spoznala čudovite ljudi od katerih sem počrpala ogromno znanja. Še danes ga iščem, se učim, raziskujem in rastem. Nisem še tam, niti ne vem kam točno me bodo sanje vodile. Vem pa, da zadnje mesece vstopam skozi vrata novega poglavja. Če me je sin naučil kako poskrbeti zase in kako se s svojim zakoncem povezati po tem, ko se že dobro izgubita, je hčerka v meni zbudila željo, strast in zagon, da stopim še korak višje. Družine so bile od nekdaj moja strast. Če si za vašo družino želite več, definitivno spremljajte blog in Facebook, tu in tam pa se spomnim, da imam profil tudi na Instagramu 

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja