Moja izkušnja s kvačkanjem

Moja izkušnja s kvačkanjem

Prihajam iz družine ustvarjalnih staršev, na kar sem že od nekdaj ponosna. Moje otroštvo je poleg vsega, kar že veste o njem, spremljal tudi pogled na umetniške ilustracije in druga likovna dela, kot tudi na pletenje in šivanje. Sama sem predstavljala tretjo komponento ustvarjalne družine, saj mi je dan dar pisanja (za slovnične zadeve pokličem strokovnjake 🙂 ).

Seveda sem se preizkušala tudi v spretnostih svojih staršev, a zaradi prevelikega perfekcionizma, ali nepodpore in nepotrpežljivosti enega od njih največkrat tudi odnehala. Svinčnik, barve in list so mi pri srcu sicer ostali za vse življenje, saj so mi pomagali držati samozavest, izlivati občutke in zapisovati najbolj nore ideje in sanje, ki sem jih s pomočjo zaupanja vase vse tudi dosegla. – Ampak preden odidem predaleč od tematike, se bom danes ustavila na tem, kako sem se te dni, 25 let kasneje ponovno srečala z volno in kvačko. Še prej pa spomin.

Mamica-kvacka
Mamica-kvacka

Spomnim se, da so bili hladni jesenski in zimski večeri pri nas odeti v zadnje vzdihljaje ujeti sončni žarki, ki so s prijetno, toplo svetlobo kukali skozi okno naše dnevne sobe. Bila je lepa, pospravljena in čista. Omare v videzu lesa, preproga na tleh in vonj po pravkar popiti kavi mojih staršev je v moje srce naselil mir. Od nekdaj sem oboževala jesen, saj je tako bogata s svojimi barvami, mirnostjo in rutino, ki jo prinese. Tako sem sedela na tleh dnevne sobe in se igrala, mami pa je po popiti kavi prišla v dnevno sobo in iz svojega rdečega, oblazinjenega kovčka vzela volno in kvačko ter na pol izdelan pulover. Ne vem za koga ga je izdelovala, vem, da jo je takrat v trenutku minila vsa napetost, slaba volja, utrujenost in stres. Takrat je pobegnila v svoj svet, takrat je bila sama s seboj. In takrat je bila zares mirna.

Ne vem, če veste, da so otroci, do nekje 7. leta energijsko globoko povezani z mamo in čutijo njeno razpoloženje še preden se ji zares spremeni.

Pa me je pritegnila ta njena spokojnost, mir. Od nekdaj pa sem hrepenela po več stika z njo. Več časa preživetega ob njej, v njenem objemu, njenem naročju. Želela sem, da bi lahko kdaj sedela pri njej in ji iz svojega skrbno shranjenega zvezka prebirala zgodbe in pesmi, ki sem jih pisala. Pa ji ni bilo za to. Ni imela rada poezije in ni mogla razumeti, zakaj meni te zadeve tako veliko pomenijo. Tako sem nekega dne zvezek odložila v kot, obrisala solzo in želela biti “močna punca”. Takšna, ki bo staršem všeč in jim bo v ponos.

pletilke-in-polizdelek
pletilke-in-polizdelek

Stopila sem do mami in jo prosila, da me nauči kvačkati.

“eeeeeee” bi se glasil zvok, če bi poslušali tole moje pripovedovanje. Nisem izbrala pravi trenutek, ampak trmasti karakter kot sem, sem vztrajala, naj mi samo pokaže in bom raziskovala sama. Spomnim se, kako je nejevoljno odložila svoje delo, pobrskala za prvo kvačko, ki jo je našla in ostanek volne. Ker je zadevo obvladala, je pokazala tako hitro, da sem prve tri zanke zamudila že samo s tem, ko sem pomežiknila. Nekajkrat sem še prosila, naj mi pokaže, potem pa vajeti vzela v svoje roke. Čutila sem, kako pomembno ji je izdelati (in morda tudi čimprej zaključiti) ta pulover. – hecno, tudi jaz se zdaj velikokrat počutim tako 🙂 .

Spomnim se kako trdo sem pletla tisto volno. Roke so bile zelo potne, kvačka mokra, volna pa je škripala, da me je vsakič zaskelelo med zobmi. Kmalu je tudi mami slišala kako sem iz koščka volne izvabila zvoke, ki ne parajo samo izdelka, ampak tudi živce, priznam.

Nekajkrat mi je še pokazala, potem pa obupala. “Ne znaš, ti nisi za to, tako trdo pleteš, da je logično, da ti ne uspe, pa kako imaš to navito okrog prsta” itd.

zacetek-kvackanja
zacetek-kvackanja

“Ti nisi za to!”

Vse to je programiralo moj um. In “ti nisi za to” je hitro zlezel pod kožo. Tako sem se v tretjem razredu odločila, da se vpišem na krožek pletenja, ki so ga izvajali v okviru šole. Tudi tam sem naletela na nepotrpežljivo učiteljico, kjer mi je sicer šlo malo bolje, saj nas je vzela v naročje in nekajkrat pokazala, ampak tu se je celotna zadeva tudi zaključila. Spomnim se sošolke, ki ji je šlo odlično in posledično so bile vse oči in pozornost učiteljice uprte vanjo. Kljub temu, da sem kvačko držala, kot da odhajam prvi dan v službo v mesnico, sem nekje znotraj sebe vseeno čutila neko nerazložljivo željo po tem, da bi tudi sama znala vsaj osnove vihtenja kvačke.

Nič ni pomagalo

… da bi našla še kakšen kanček motivacije, zato sem se sprijaznila, da je pisanje boljša izbira. V najstniških letih sem začela pogumno spoznavati še ostale oblike umetnosti in likovnega ustvarjanja in povsod sem osvojila vsaj osnove. Šivanje in pletenje sem pustila za konec. Šivanje sem osvojila v lanskem letu, letošnje leto pa sem končno iz spogledovanja in želja stopila tudi v akcijo.

roke-polne-volne
roke-polne-volne

Neizmerno lepi so mi kvačkani izdelki za otroke, predvsem igrače in podobne zadeve. Vedno sem vzela filc in šivala na roke podobne stvari. A nikoli niso bile takšne, kot če bi jih nakvačkala. Tako sem se mesec dni nazaj opogumila, odpravila v trgovino in kupila osnovno. Dva dni poizkušala, se naučila narediti krog in košarico. Potem pa za nekaj tednov spet pospravila v kot.

In potem se zavem, da prihaja posebni trenutek…

Ker pa imam doma otroka, ki je pravi knjigožer (kajpak, po mami) in bo kmalu prebral s svojo prvo zbirko Zaliv dinozavrov, sem mu želela v ta namen podariti nekaj posebnega. Kakšen dan, 2 dni časa še imam preden zaključi, zato sem imela nekoliko več motivacije, da do takrat dokončam. In uspelo mi je narediti kazalo! Kakšno je in kaj sem med kvačkanjem spoznala in se novega naučila, poleg samih tehnik, pa v drugem delu, kmalu.

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top