Strokovni članki

Moj otrok težko prenaša izgubljanje

Piše: Janja Urbančič, ustanoviteljica Sočutne akademije in www.socuten.siSPONZOR PROJEKTA NAVDIHNIMO NAJSTNIKE

Ne grem se več!!! Jaz vedno izgubiiiiim!
In že letijo figure naokrog, vaš otrok pa se na tleh neutolažljivo joče.

Najprej naj vas potolažim- z vami, vašim otrokom ali vašo vzgojo ni nič narobe. Mnogo otrok se težko sprijazni z izgubljanjem. Pravzaprav, mnogo odraslih se težko sprijazni, da v vsem niso najboljši, da so naredili napako, da nimajo sreče, da niso zmagali ali da so bili v nečem zadnji.

Starši ob takšni reakciji otrok ponavadi odreagiramo na dva načina.
Prvi način je ta, da otroku pustimo, da zmaga, saj se nam je težko soočiti z njegovim čustvenim izbruhom. Lahko se nam je težko soočiti zato, ker smo utrujeni ali imamo druge skrbi, smo v slabi koži, itd., kar se občasno zgodi vsem staršem.
Lahko pa je to naš ustaljeni vzorec delovanja. V tem primeru je modro, da  ozavestimo, kaj se skriva za našim strahom. Zakaj se nam je tako težko soočiti z otrokovo frustracijo, z njegovimi solzami, morda jezo? Ali jeza za nas še vedno pomeni nevarnost? Smo bili kot otroci zaradi čustvenih izbruhov naših staršev večkrat tepeni in se ob čustvenem izbruhu našega otroka vrnemo v tiste občutke, ki jih še nismo predelali? Ali dojemamo, da so solze nekaj slabega, da zaradi tega naš otrok trpi? Smo kot otroci lahko jokali in bili pri tem čustveno podprti ali pa smo ostajali sami s svojo bolečino?
Morda pa se sami ne zmoremo v življenju soočiti z Zgubo v sebi? Kako se počutimo, ko nam nekaj ne uspe? Ali imamo o sebi mnenje, da smo ničvredni, se sprašujemo, zakaj se sploh še trudimo, če nam nikoli nič ne uspe in hkrati bežimo od teh občutkov v razne zasvojenosti kot so internet, tv, nakupovanje, hrana, itd. itd.? Morda bežimo od izkušenj, ki bi v nas ponovno prebudile te občutke? Smo nehali poizkušati uspeti na področjih, ki so za nas izziv?
Če se težko soočimo z Zgubo v sebi in bežimo pred sramom, ki se pojavi ob neuspehu, potem skoraj zagotovo ne zmoremo stati otroku ob strani v trenutkih, ko doživlja podobne občutke.

Če otroku vedno znova popuščamo pri igrah, mu s tem delamo medvedjo uslugo. Otroci namreč čutijo, kdaj so zmagali pošteno, s trudom in kdaj smo jim pustili. Če vedo, da smo jim pustili zmagati, bo to slabo vplivalo na njihovo samopodobo (Tako slab sem, da mi morajo pustiti, da zmagam. Nikoli ne bom zmagal zato, ker sem tako dober.) In dosegli bomo ravno nasprotno od željenega.
Prav tako s tem otroku odvzamemo priložnost za soočanje z lastnimi čustvi in prepričanji, ki so lahko žalost, nisem vreden, nisem pameten, nisem dovolj dober, zguba sem, itd. Na tak način bodo v otroku ostajala ta prepričanja vse do odrasle dobe in moral se bo z njimi takrat soočiti sam ali s pomočjo terapevta, saj mu bodo povzročala slej ko prej preveč preglavic.

Drugi način pa je ta, da odreagiramo jezno, otroka za njegov izbruh kaznujemo (Takoj pojdi v sobo in ko se boš pomiril, pridi nazaj!), zasmehujemo (Joj, kakšna jokica si! Saj je samo igra!) ali pa ga tolažimo (No, saj ni tako hudo, je že v redu, boš pa drugič zmagal.).
Če se v nas ob otrokovem izbruhu pojavi jeza, je otrok s svojim izbruhom zelo verjetno pritisnil na neko našo rano. Pod to jezo pa prav tako zelo verjetno ležijo zgoraj omenjeni občutki sramu, nevrednosti, žalosti, itd., ki jih še nismo uspeli predelati.
Ob naši reakciji bo otrok čutil sram, da čuti sram in bolečino, ki je ne zmore še obvladati. Njegovo metanje figuric in neustavljiv jok namreč sporočata ravno to: ‘Mami, oči, težko mi je,  ker sem izgubil. Občutek imam, da sem neumen, da sem ničvreden. Boli me in ne znam drugače povedati.’
Če odreagiramo z jezo, otroku sporočamo, da ne vidimo njegove bolečine, ki je POD njegovim vedenjem. Da smo ga spregledali v tem, kar v resnici čuti. Če to počnemo pogosto (spregledamo, kaj je pod njegovim vedenjem), bo v svet odšel z občutki nerazumljenosti in neslišanosti.

Zdaj se verjetno že sprašujete, kako pa naj odreagiramo, da bomo otroku pomagali prečutiti neprijetne občutke in ga hkrati naučiti izgubljati. Verjetno se vsi strinjamo, da ne moremo otroku pustiti, da po hiši meče figurice in trga karte. Kot skrbni starši bi ga radi naučili tudi, da je poraz del življenja in da se veličina človeka kaže tudi v tem, kako prenaša poraz in kako se vedno znova po porazu tudi pobere in gre močnejši z novimi izkušnjami naprej v nove zmage.
Pri tem pa mu žal ne pomaga popuščanje, kaznovanje, ignoriranje, posmehovanje ali moraliziranje.

Kaj pa pomaga?
Prvič vas bo njegova reakcija seveda presenetila…počasi pa se boste že naučili prepoznavati, kaj in tudi kdaj ga bo nekaj razburilo. Takrat se pripravite, da ga boste fizično ustavili. Ko bo želel metati ali podreti figurice, ga odločno primete za roke in mu rečete odločno, vendar prijazno: Vem, da si jezen, in lahko si jezen, vendar ti ne morem dovoliti, da uničuješ stvari.
Če začne besneti, ga umaknemo v varno okolje, kjer lahko izrazi svojo jezo na neškodljiv način. Ne umikamo ga zaradi kazni, temveč zaradi njegove in naše varnosti ter zaradi varnosti predmetov, ki jih ima takrat potrebo uničevati. 
Na tak način postavimo spoštljivo in sočutno mejo, ki jo otrok potrebuje, da se nauči ravnanja v takšnih trenutkih.
Če zmoremo, samo bodimo ob njem, kolikor zmoremo umirjeno in prisotno. Opazujmo, kaj se dogaja v nas (Bi ob njegovem besnenju najraje zbežali, se skrili? Se v vas prebuja jeza? Bi ga najraje ignorirali?).

Včasih bo njegova reakcija besnenje, spet drugič mešanica jeze in žalosti. Ne prepričujmo ga, da je to samo igra, da bo zmagal naslednjič, itd. Tako mu ne bo nič lažje. Ravno obratno, kajti imel bo občutek, da ga ne razumete in ne slišite v njegovi bolečini.
Lažje pa mu bo, če boste naslovili in poimenovali njegova trenutna čustva, ki divjajo v njem: Težko je izgubljati, kajne?  Vem, da ti je težko…tudi jaz ne izgubljam rad-a. Ni prijetno, ko izgubiš, ane? Vem, ljubica, vem…
Če nam dovoli, da ga objamemo, ga objemimo. Drugače počakajmo do trenutka, ko se počuti toliko varnega, da nas spusti v svojo bližino.
Morda pa bo padel v vlogo žrtve (Nikoli mi ne bo uspelo! Vedno izgubim! Ničvreden sem!). Tudi takrat ga ne prepričujmo, da to ni res ali mu celo naštevati, kdaj pa je zmagal, itd. Najbolj otroku pomaga, če mu rečemo: Vem, kako to boli, ko se tako počutiš. Tudi jaz se kdaj počutim tako. Kar joči, tukaj sem zate.

Povzetek: Otroku torej postavimo spoštljivo mejo in preprečimo uničevanje stvari, takoj za tem pa poskusimo odzrcaliti njegova čustva, ki so pod tem vedenjem: Težko ti je. Ni prijetno izgubljati, ane? Imaš občutek, da si zguba? Vem, razumem te…
Pri tem poskusimo najti svoje besede, kajti samo če bomo avtentični, bo otrok začutil, da ga zares razumemo in čutimo ter da naše besede niso samo suhoparni stavki, pobrani iz knjig in člankov.

Če se tudi sami večkrat počutimo tako, delimo to s svojim otrokom. Otroci neizmerno spoštujejo našo iskrenost in pristnost. To, kar v resnici smo in kar se v resnici dogaja v nas, namesto igranja vsemogočnega in vsevednega starša, ki se nikoli ne moti, vse obvlada in nima nobenih izzivov.
Ko otroku priznamo, da se tudi mi kdaj počutimo tako, mu bo lažje, saj bo vedel, da v svojih občutkih ni sam. Da vsi ljudje doživljamo bolečino ob porazih. Da pravi zmagovalci niso tisti, ki nikoli ne izgubijo, ampak tisti, ki si  bolečino ob porazu priznajo, jo objamejo s sočutjem in ljubeznijo, se iz poraza nekaj naučijo in gredo dalje močnejši in bogatejši za še eno izkušnjo.

In ne pozabite- to lahko otroku predate samo, če to ZARES tudi sami živite.

Najdete jo na tej povezavi!

Na Facebooku mi že slediš? Kaj pa na Instagramu?

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja