Pogled v naravo
Razmišljanja

Koronavirus, potres, zima in “poletje”

Ni ga junaka, ki nebi vedel kakšen dan je za nami. Malo pred pol 7 zjutraj nas strese dokaj močan potres z epicentrom pri Zagrebu, ko še rahlo prestrašena dvignem rolete zagledam sneg. Potem se spomnim, da smo sredi marca, v Korona karanteni. Dobro jutro!

Če bi pila kavo bi rekla, da sem si tokrat skuhala res močno. Ker je ne pijem, sem z globokim in počasnim dihanjem poizkušala obvladovati paniko, ki se je zbudila v meni. Zraven mene je bil med potresom namreč tudi moj buden prvorojenec, kateremu sem mogla vse skupaj razumno razložiti letom primerno, seveda.

Medtem dobim sms sporočilo v smislu, da ne vedo kam to pelje in naj samo molimo in molimo.

Priznam, da je bil to stavek, ki me je iz umirjenega stanja spet butnil pokonci. Začela sem godrnjati zakaj nekateri ves čas gledajo kot, da se nam dogajajo grde stvari, oziroma boljše rečeno, da je zemlja za nas nevarna. Pa je res?

Verjamem, da je tole tema v kateri se lahko zelo razhajamo, pa vseeno bom o njej spregovorila.

Obstaja ena vrsta ljudi, s katero imam veliko izzivov – v sebi, namreč 🙂 . In sicer so to tisti, ki menijo, da je ves svet obrnjen proti njim, da so tudi za današnjo slano kavo krivi drugi, ker razmišlja o njih, ne pa o tem, kaj je človek ta trenutek res prijel v roke. Sol ali sladkor.

Priznam, da sem del takšnega mišljenja včasih v sebi nosila tudi sama. Z leti, predvsem pa s psihoterapijami pa sem se naučila kako fokus obračam nase in kako lahko le sama kreiram svojo sedanjost in prihodnost. Svoj uspeh, zdravje, varnost, odnose. Pomembno mi je, da sem se naučila, da prositi za pomoč ni sramotno. Pač pa dokaz, da imaš rad samega sebe in ceniš kvaliteto svojega življenja.

Pa da ne zaidem preveč, skočim kar k bistvu.

Kako sama gledam na situacijo Koronavirusa in zadnjega potresa?
Priznam, da o Korona virusu niti nisem želela govoriti. Tudi danes ne potrebujem govoriti o njem na dolgo in široko. Rekla bom samo to #ostanidoma , nekateri imamo doma astmatika, ki ga imamo neskončno radi <3 . Tukaj so še naše babice in dedki, tukaj je še karantena, ki bi se je vsi najbrž radi čimprej znebili in zaživeli polno življenje.

Bolj me je pretresel potres. Ali pa me je pretresel zato, ker se je zgodil ravno v času blažjega “kaosa”. Kar mi je pri potresu najbolj strahotno je to, da v trenutku tresenja ne smem pobegniti nikamor. Počutim se, kot majhna punčka, ki je od strahu obstala in pustila, da jo “namahajo”. Bom zdaj jezna na planet, ki mi daje energijo in priložnost, da zaživim svoje sanje in pustim pečat tudi vsem prihodnjim generacijam?

Ne, ne zmorem biti tako mačehovska do nekoga, ki me neguje, nosi, hrani, sprejema takšno kakršna sem. Ne morem biti tako egoistična do nekoga, ki mi je dal priložnost, da si ravno tu ustvarim svoj kotiček pod soncem in, ki je v mojo neposredno bližino od najinega rojstva postavil družino mojega moža – da sem ga lahko poznala že kot otrok, da sva skupaj rastla in se razvijala.

Da je naš svet sprejel najina otroka, da ju varen korak spremlja tam, kamor ju pelje njuna pot.

Kako naj na Zemljo gledam kot na nekoga, ki mi je nevaren? H komu naj molim, da “ustavi” naravo? Pa jo je sploh res potrebno ustaviti?

Ne! Ni potrebno ustaviti narave in njenih posledic. Prav vsaka od njih je maslo nas, našega raziskovanja in naših prednikov. Našega pohlepa in razuzdanosti. Naše nespametnosti in potroštništva. Se pa sprašujem kaj in kdaj nas bo ustavilo, če nas ne ustavi jasno sporočilo o topitvi ledenikov, če nas ne ustavita umetna sončni vzhod in zahod na Kitajskem, ki sta, mimogrede vidna celo iz vesolja? Kako nas ne ustavijo posnetki, ko v nekaterih državah smeti s smetarskimi tovornjaki kipajo v morje in kako nas ne ustavijo plaže polne plastike in ostalega? Kako nas ne ustavijo informacije o umrlih vodnih živalih, o poškodovanih kopenskih živalih in podobnem? Kako nas ne ustavijo kopice OTROK, ki delajo za skodelico riža? Kako nas ne ustavi?

Narava deluje nekako tako, kot naši otroci. Od naše vzgoje, predvsem pa našega zgleda je pomembno v kaj se bodo razvili ter kaj in kakšni bodo postali. Ko vidimo, da zahajamo z naše željene poti pogledamo vase in se naučimo najprej nekaj o sebi, šele potem lahko drugače pristopimo k otroku.

Bi ob otroku, ki se duši prižgal cigareto? Močno upam, da ne.

Rabimo še eno “Korono”, še en potres, še en požig največjega gozda na svetu, da nam bo postalo jasno, da tako ne gre naprej? Ne moreš graditi hiše v višino tako, da sproti jemlješ tiste opeke, ki so na dnu.

Doma smo, v karanteni. Priložnost, da spoznamo drugo kvaliteto življenja – odprimo se ji. Povežimo se <3 . Poglobimo se vase!

Naj bo pred vami lep, sočuten, odprt in prijeten teden!

Ideje za ustvarjanje s svojimi otroki pa najdeš vsak dan na moji Facebook strani in na Instagramu profilu.

Se beremo!

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja