Strokovni članki

Kakšne knjige prebirati otroku?

Ker sem z vami že delila naš prvi seznam knjigic, ki jih prebiramo večinoma zvečer pred spanjem, sem se odločila da o “pravilni izbiri” knjig za otroke spregovori še naša psihologinja in psihoterapevtka Teja Bandel Castro! Meni je odprla še en nov vidik na otroške pravljice in zgodbice, kar bo še dodatno pripomoglo k kakovosti naših odnosov zdaj in v prihodnosti <3.

V tokratni objavi bomo govorili o primernosti pravljic za otroke. Dandanes se veliko staršev sprašuje, če so klasične pravljice sploh še primerne za novodobne okoliščine. Mnogi pa tudi zavračajo pravljice, ki vsebujejo nasilna dejanja in neprijetna čustva nastopajočih likov. Te vsebine pa vedno srečamo v pravljicah, ki jih vsi tako dobro poznamo iz svojega otroštva. V nadaljevanju vam bom skušala razložiti, kakšni procesi se dogajajo ob branju pravljice v otrokovi duševnosti, in kaj lahko otrok od njih odnese.

Kot prvo, zgodbe za otroke bi morale imeti nek smisel, da ga obogatijo in mu pokažejo globlji smisel življenja. Pravljice urejajo kaos, ki ga otrok doživlja. Zgodba mora otroka tudi pritegniti, ga zabavati in predramiti njegovo radovednost, spodbujati njegovo domišljijo, mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva, biti mora uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji, priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Skratka, navezovati se mora na vse dele njegove osebnosti hkrati, ne da bi kadarkoli podcenjevala otrokove stiske. Nasprotno, priznavati jim mora vso resnost, hkrati pa spodbujati otrokovo zaupanje vase in v svojo prihodnost. Prav zato, ker otroka njegovo življenje pogosto bega, mu je treba še toliko bolj pomagati pri razumevanju samega sebe v zapletenem svetu, ki se ga bo moral naučiti obvladovati. Najbolj škodljivo je mnenje, da je treba otroka odvrniti od tistega, kar ga najbolj muči: od njegovih nejasnih, nepoimenovanih bojazni in njegovih kaotičnih, jeznih, celo nasilnih fantazij. Da je treba otroku slikati samo zavestno realnost ali prijetne podobe o izpolnjevanju želja. Tako ga samo enostransko pripravimo na življenje, pozabimo pa na temne plati. Pravljice na najrazličnejše načine otrokom sporočajo, da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami, da je ta boj bistveni del človekovega obstoja. Če se neomajno postavlja po robu nepričakovanim in pogosto nezasluženim težavam, premaga vse ovire in na koncu zmaga.

Pravljice so sestavljene na enostaven način. Problem prikažejo zgoščeno in jasno. Otrok se zato lahko spopade s samim bistvom problema, ki bi mu ga bolj zapletena zgodba zameglila. Pravljične osebe so prej tipi kot značaji. Zelo pomembno je, da so nekateri liki dobri, drugi zli, tako kot obe značilnosti srečujemo v realnem življenju pri vseh osebah. Noben od pravljičnih likov pa ni hkrati dober in slab. Prikazovanje obeh značajskih skrajnosti otroku omogoča, da zlahka dojame razliko med njima, kar bi bilo težje, če bi bile osebe bolj življenjske in z vsemi zapletenimi osebnostnimi potezami.

Otrok doživlja pravljice tako, da se poistoveti z enim od navadno dobrih likov, saj ga junakov položaj globoko in pozitivno privlači. Omogoča mu fantaziranje in s tem sprostitev napetosti. Vsak otrok lahko v domišljiji preko identifikacije z junakom nadomesti resnične ali namišljene pomanjkljivosti lastnega telesa in duševnih značilnosti. Pravljice zbujajo upanje, da lahko tudi najslabotnejši v življenju uspejo. Zdravilne so, ker otrok najde lastne rešitve s premišljevanjem o zgodbi, ki posredno pripoveduje o njem in njegovih notranjih konfliktih.

Hudobni liki v pravljicah služijo temu, da otrok vanje prenese svojo lastno agresivnost, ki je v realnem življenju ne more ali ne sme izraziti (npr. do staršev, saj je popolnoma odvisen od njih). Tako jo zmore lažje kontrolirati, hkrati pa ohrani podobo sebe kot dobrega in vrednega ter se izogne občutkom krivde. Otrok se lahko jezi na hudobni lik, ne da bi tvegal zamero, ker je v resnici jezen na svojega starša. Tako je otrok lahko kos protislovnim čustvom, ki jih ima do svojih staršev. Nekateri hudobni liki predstavljajo vse najbolj slabe sile, pred katerimi se moramo znati zavarovati, in ki jih lahko premagamo z močjo svojega jaza. Pravljice tudi dajejo upanje, da je možno premagati veliko močnejšega nasprotnika, ki je zunaj nas, ali pa hudobijo znotraj nas. Kljub posledicam hudobnih želja je z dobro voljo in trudom možno vse ali veliko popraviti. Nasilje v pravljicah se vedno konča in obrne tako, da je konec srečen.

Otrok lahko nekatere svoje stiske obvladuje le tako, da jih pozunanji. To pomeni, da potrebuje pomoč drugih pri njihovem obvladovanju in reševanju. Starši lahko otroku s tem, ko mu beremo pravljico, in smo z njim, tudi pomagamo obvladovati morebitna neprijetna čustva, ki se mu ob pravljici zbujajo. Stiske pa lahko prenese tudi na pravljične like. Preko fantaziranja in poistovetenja z liki v domišljiji preigrava čustva in doživetja, ki mu v realnem življenju omogočajo, da se bolje sooča z raznimi situacijami. Pravljice otroku pokažejo, kako lahko v enem liku poosebi svoje uničevalne želje, v drugem najde zaželeno zadovoljitev, se identificira s tretjim, vzpostavi idealne vezi s četrtim, glede na svoje trenutne potrebe.

Pravljice nas tudi učijo, da je edino, kar ublaži bolečino zaradi kratkosti življenja na tem svetu, vzpostavljanje zadovoljujočega odnosa z drugim človekom (“srečno sta živela do konca svojih dni”). Le tako lahko dosežemo največjo čustveno varnost in najbolj trajno zvezo, ki sta človeku v življenju dosegljivi, in samo to nam lahko prežene strah pred smrtjo in nas osvobodi tesnobe pred ločitvijo. Pravljični junak lahko najde sebe le, če odide v svet. Ko bo to storil, bo našel tudi drugega človeka, s katerim bo lahko živel dolgo in srečno. Napeljuje ga k temu, da se odpove svojim željam po otroški odvisnosti in zaživi samostojno življenje, ki mu bo prinašalo več zadovoljstva in osebno izpolnitev.

Opisane vsebine so le ene od bolj pomembnih, ki naslavljajo otrokovo doživljanje in jim pomagajo pri obvladovanju stisk. Otroci pa šele po večkratnih poslušanjih pravljice popolnoma izkoristijo to, kar jim zgodba ponuja za razumevanje samega sebe in lastnih izkušenj v svetu. Zato starši, berite pravljice, čeprav je včasih težko že ničkolikokrat ponoviti ene in iste zgodbe. Vaš otrok si bo le tako zapomnil vsebine, se ob tem sproščal, učil ter ponotranjil glavno sporočilo.

Zapisala: Teja Bandel Castro;

Teja212psihologinja in psihoterapevtka. Dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ima pa tudi izkušnje z delom z odraslimi osebami z duševnimi motnjami in drugimi zdravstvenimi težavami. Izven svojega rednega dela izvaja partnersko in družinsko terapijo ter sodeluje kot administratorka v Facebook skupini Sočutno partnerstvo. Najdete jo na www.addictiva.si, na email naslovu teja@addictiva.si in na tel. št. 031 013 613.

VIR: Rabe čudežnega, avtor Bruno Bettelheim

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja