Obliž

Kako odložiti zamrznjena čustva?

Bila je sobota zvečer, ko sem se po celem dnevu vrnila k družini.

Minil je hip, mogoče dva in naša deklica je iz kavča padla na rob klubske mizice in si močno poškodovala bradico – videli smo kost. Začelo se je hitenje z zaustavljanjem krvi in klicanjem na urgenco. Nadaljevalo se je tako, da sem z njo v naročju tekla proti zdravstvenemu domu, kjer naju je že čakala čudovita ekipa NMP, mož pa je s sinom za nama pripeljal z avtom in naju peljal še par metrov, ki so nama zmanjkali, da bi bili že na mestu.

Sledil je pregled in prevoz z rešilcem v sosednji kraj na urgenco, kjer je bilo potrebno šivanje, drenaži sva k sreči ušli. Triletnica je s ponosom pograbila zdravstveno kartico, oblekla bundo, v drugo roko stisnila izvid in ponosno, pred menoj odkorakala iz urgence kot prava zmagovalka.

Zunaj sta naju čakala mož in starejši sin, ki sta ji že kupila sok, saj je bila zelo žejna, na urgenci pa ni bilo na razpolago ničesar s slamico. Odpeljali smo se domov in v hipu je mirno zaspala.

Takrat sem se ustavila

in v sebi zaznala pravi koktail občutkov, od strahu, panike, groze, žalosti, krivde, sramu, da sem slaba mama…. Pa še marsikaj se je našlo. Spreletel me je srh, ko sem pomislila, kaj vse bi se še lahko zgodilo. Kljub temu, da sem vedela, da je to razmišljanje znotraj mojih prestrašenih možganov, se nisem znala popolnoma odklopiti.

Jokati nisem mogla.

Minil je dan, dva, ozračje doma pa je postajalo bolj in bolj napeto. Sploh s starejšim sinom, ki je vse skupaj spremljal nekje od strani. Najprej sem želela poiskati pomoč zanj, ker če rečem, da je NON STOP iskal pozornost, potem NON STOP pomnoži s tisočkratnikom.
Si predstavljaš?

Potem pa je nek večer prišel trenutek

ko sem v sebi začutila strah. Skrb.
Intuitivno poprijela za škarje, sukanec in se pogovarjala s svojimi občutki. Neštetokrat ponovila zgodbo, zaporedje dogodkov, moje monologe, naše dialoge, mnenja, situacije. Počutila sem se grozno. Tako hudo mi je bilo.

Začutila sem, da želim zašiti deklico – punčko.

Ročno zašita deklica 2

S prvim vbodom je prišlo odrešenje.

Moje telo je končno dovolilo, da vstopim v svet žalosti v katerem sem nekaj dni tako nevede živela. Solze so utirale deročo reko žalosti in polzele po mojih licih. Tu in tam so mi zameglile pogled, zato sem se s šivanjem ustavila.

Zdelo se mi je, da bolj kot šivam, bolj si želim, da tega dogodka nebi bilo.
Da se ta trenutek ne bi nikoli zgodil.
Da tega moja mala deklica ne bi nikoli doživela.

Bolj in bolj sem razumela, da se to JE zgodilo.
Da je neizbežno.
Da je odlično speljala, in da nisem pretresena samo jaz. Ali samo midve. Tudi mož in sin sta “pokasirala” svojo dozo.
Potem sem jokala še za to, da nisem znala pravočasno in mogoče na najboljši možen način prisluhniti sinu. Ga opaziti v tem kaosu.

Bolelo je.

Tako zelo je bolelo.
Predvsem spoznanje, da res ne moreš vedno odvzeti otroku bolečine, ki jo občuti.
Da ga ne moreš “zaviti v vato”.
Da ne moreš vedno misliti na vse.

Potem je postalo lažje.

Življenje se dogaja,
preizkušnje nas doletijo.
Nauki nas učijo
in dogodki nas povezujejo.

Ko sem naredila zadnji šiv sem spoznala prav to – da nas ta boleč dogodek lahko poveže. Tako sva s hčerko sina naslednji dan povabili z nama k zdravniku na prevez, da je lahko pogledal kako vse skupaj poteka. Da je bil lahko z nama.

Ročno zašita deklica 1

Spontano je prišel tudi trenutek, ko sva s sinom lahko spregovorila o dogodku. Brez moje namere po razreševanju in čustvenem zdravljenju. Samo spontano sva klepetala in imela nekaj trenutkov samo zase.

Pa se je spremenilo. Vse.

Celotno vzdušje.
Naše razpoloženje.
Naše druženje.

Zdaj je že vse mimo.
Bradica je s svojo bojno rano že v polni aktivnosti, mi se spet veselo igramo, predvsem pa smo veseli, povezani in nasmejani. Praznično razpoloženi.

Tale deklica na sliki, pa je dobila svoj majhen domek – prikupno darilno škatlo, kjer bo spala naslednjih 20,30, xy let.
Skrbno sem jo zapakirala, zraven pa naši punci napisala pismo.

Vanj sem skrila vso vero vanjo, ljubezen, 100% zaupanje. Z besedami sem ji utrla poti, da najde svojo moč takrat, ko jo bo v življenju najbolj potrebovala. Ko jo bo iskala. Ko jo bo strah. Jaz sem se tako počutila pred porodom. Moj namen je, da ji jo podarim preden bo prvič odšla v porodnišnico – če bo seveda nekoč želela postati mamica. Drugače pa takrat, kadar bo pred veliko življenjsko prelomnico.

Skratka takrat, kadar jo bo najbolj potrebovala.

Kaj praviš, bi ti kdaj prav prišel mamin izdelek, ali vsaj pismo, beseda, ki bi te usmerila vase, ki bi ti pokazala ljubezen, ki jo nosi v svojem srcu?

Meni bi.
Jaz nisem brezčasna. Tale deklica in list papirja pa lahko povežejo še generacije z generacijami.
In to je izdelek, ki je nastal med treningom umetnostne terapije, ko sem zacelila svojo bolečino, svojo rano, nastalo ob omenjeni situaciji. ❤

P.s. Če imaš občutek, da je tudi v tebi ujet kakšen košček strahu, ki te občasno hromi in ti ne dovoli “dihati s polnimi pljuči”, lahko v januarju izkoristiš priložnost in preizkusiš eno uro treninga umetnostne terapije brezplačno. Obrazec za prijavo in več o treningu umetnostne terapije pa najdeš tukaj.

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top