Kaj za ustvarjanje najdemo v kuhinji?

Zadnjič sem odgovarjala na dokaj pogosto postavljeno vprašanje – kaj sploh počnemo z otroki doma. Danes pa bom govorila o tem, kako si dobre igre naredita kar sama.

Navadno smo starši tisti, ki otrokom pripravimo kakšne igre, razmišljamo kaj in kako bomo naredili čimbolj miselno igro, ki bo otroku pomagala razviti kar največ sposobnosti hkrati ter utrditi tiste, ki jih že zna. Včasih pa otroka presenetita mene.

Največkrat mi pri pripravi kosila pomagata. Ker pa življenje ni potica se naredi, da se kdaj ne da njima, kdaj pa meni ne. Kadar se meni ne da jemo kaj iz skrinje, včasih si celo naročimo pico ali kaj podobnega. Kadar pa se njima ne da, pa se morata enostavno znajti sama.

Naše stanovanje je prilagojeno tako, da na dosegu rok ni nič takšnega, kar nebi smelo priti v njune roke. Razen plinska jeklenka, ampak tudi to bomo, upam da, kmalu odstranili. Sicer pa imata v kuhinji omaro s plastičnimi posodami, z možem sva jima izdelala kuhinjo, kjer ogromno kuhata takrat, kadar ne želita sodelovati v “pravi” kuhinji.

Tako sem se zadnjič okrog pulta vrtela sama. Ker sem bila rahlo tudi napeta in se nikakor nisem mogla sprostiti, mi je najprej prišlo slabo, ko sem slišala, da sta stresla vse zobotrebce. Skoraj sem že odprla usta, pa sem si rekla “ne, vpila pa ne bom”. Včasih je ta vmesni čas super, kar se je izkazalo tudi v tem primeru. Medtem, ko sem si v mislih dala jasno nalogo, da ne zavpijem, sta iz omare vzela še gobo za pomivanje posode. Ker sta bila v delo res potopljena, sem se odločila, da ju ne motim, pač pa ju opazujem s kotičkom enega očesa, saj sem želela ostati čimbolj neopažena.

Mine minuta in slišim hčerin “babji” krik – Aaaaaaaaaaaa! Bil je krik navdušenja!

Vzela sta gobo in nanjo napikala zobotrebce. Po začetnem kriku je sledil. “Mamiiiii, geeej jezek!” (Mami, glej ježek!) . Ni mi potrebno povedati, kako ponosna sem bila na idejo, ki je zrasla na njunem “zeljniku”, kajne?

Tisti dan sta vsaj pol ure vsak v svojo gobo natikala zobotrebce, jih pobirala ven in ponavljala. Skratka, kosilo sem lahko naredila povsem v miru kljub temu, da mi nista pomagala.

Čez nekaj dni, ko je ježek postal nekoliko manj zanimiv, sem jima igro otežila sama. Dala sem vsakemu 2 palčki za nabodala in barvne kroglice. Tako sta jih nizala eno za drugo, podirala in spet sem imela nekaj časa, da poskrbim še za kakšno gospodinjsko opravilo brez 4 majhnih rokic, ki včasih več razmečejo, kot pospravijo. A kdo bi jim zameril? Dokler imata voljo za sodelovanje, jima ne očitam ničesar <3 .

Sledi mi na Facebooku in na Instagramu, da boš z vsem na tekočem!

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top