Hana Brvar, stevardesa
Sledi svojim sanjam

Hana Brvar: “Nikoli nisem sanjala o poti okrog sveta!”

Piše: Hana Brvar, stevardesa

Moja zgodba ni ena izmed tistih, ki se začne z otroškimi sanjami o letenju okoli sveta. Res je, vedno sem rada potovala in odkrivala tiste bolj skrite kotičke, drugačen način življenja kot ga poznamo mi in ne najbolj turističnih delov sveta. Domači pravijo, da kadarkoli smo odhajali na potovanja sem bila jaz prva pred vhodnimi vrati s spakiranimi kovčki, čakala na odhod. Vendar pa si leto in pol nazaj nisem niti približno predstavljala, da bom danes tu, kjer sem – živela v Dubaju s službo stevardese za eno največjih letalskih družb na svetu.

Ne vem ali sem kdaj res verjela v usodo. Oziroma bolje rečeno, nikoli se nisem nanjo zanašala. Verjamem, da je v vse kar počneš in kar želiš doseči potrebno vložiti veliko truda. Od tega je odvisno kako se bo odvilo tvoje življenje. Vendar pa se je v tistem trenutku enostavno vse poklopilo. Zdelo se je kot usoda.

Vse se je začelo nekje v februarju 2019, ko mi je mami slučajno poslala link spletne strani, ki je vabila na t.i. open day dotične letalske družbe, ki naj bi se zgodil 29. marca 2019 v Mariboru. Sprva temu niti nisem posvečala preveč pozornosti, niti se tega nisem nameravala udeležiti. Zaključevala sem študij prava in o tem odkrito rečeno nisem imela časa razmišljati.
Poleg tega sem delala preko študentskega servisa v enkratnem podjetju, vendar moje delo ni bilo v smeri mojega študija. Želela sem si spremembe in zadnji dan pred avdicijo sem se odločila, da poskusim. Predvsem zato, ker me je v to nagovorila mami. Sama sprva nisem niti pomislila na to, da bi mi lahko uspelo.

Harare, Zimbabve

Na »open day« nas je prišlo okoli 70, na koncu dneva nas je ostalo 6. Opraviti je bilo potrebno še test angleščine in psihološki test (od doma), zadnji korak pa je bil intervju preko interneta, neposredno iz Dubaja. Spomnim se vožnje iz Maribora nazaj proti domu. Poklicala sem mami in ji sporočila, da sem ena izmed redkih, ki so še v igri. Vprašala me je: »Kaj pa, če res dobiš službo?« Na to vprašanje nisem imela odgovora. Nisem se zavedala v kaj sem se spustila. 14. aprila se mi je življenje začelo postavljati na glavo. Prejela sem klic v katerem so mi sporočili, da sem dobila službo. »Kdaj se lahko preseliš v Dubaj?«. Šok.

Ker sem bila vzgojena v družini, kjer je bila izobrazba vedno na prvem mestu, sem želela najprej zaključiti z vsemi izpiti. Tako sem v dobrih treh mesecih opravila izpite, ki so mi še ostali za prvi letnik magistrskega študija ter vse izpite za drugi letnik. Ostala mi je zgolj magistrska naloga, s katero se spopadam zdaj – neposredno iz Dubaja. 12. julij 2019 je bil dan D. Zaradi vseh izpitov, pakiranja in pošiljanja dokumentacije niti nisem imela preveč časa razmišljati o tem kako si bom življenje, kot sem ga poznala do takrat, obrnila na glavo. Bilo je hudo. Posloviti se od vseh prijateljev in družine in ne vedeti kdaj jih bom naslednjič objela – res hudo.
Danes sedim za računalnikom v Dubaju, moj naslednji let je Sydney čez nekaj dni. Obožujem Avstralijo. Lahko rečem, da sem se leto nazaj podala na avanturo življenja o kateri bom govorila svojim otrokom. Kar me je gnalo v ta nori svet v katerem živim danes je zavedanje, da če tega ne storim zdaj, ko sem še mlada, tega ne bom storila nikoli. Kaj vse bi lahko
zamudila, če bi se vdala v strah, ki me je občasno prešel, ko je bilo potrebno spakirati vse moje življenje v dva kovčka. Vse države, ki jih nebi videla, druge kulture, ki jih ne bi spoznala. Danes vem, da si nikoli ne bom upala voziti avtomobila v Indiji; da so Avstralci eni izmed najbolj prijaznih ljudi; da te opice v Kuala Lumpurju oropajo še hitreje kot domačini v Braziliji; da ima Edinburgh eno najlepših božičnih tržnic; da je Moskva še bolj mrzla, kot si lahko predstavljaš; pa jahanje v prelepem safariju sredi Zimbabveja; sončni vzhod iz hriba Lion’s Head v Cape Townu v Južnoafriški Republiki; poležavanje na plaži na Mauritiusu; najbolj zapleten sistem vlakov in podzemnih železnic v Južni Koreji; da so žvečilni gumiji prepovedani v Singapurju; da so ogromni ameriški vojaki, ki odhajajo na misije v Afganistan in Irak eni najbolj prijetnih ljudi na letalu in da Bangkok res izgleda tako, kot je prikazan v filmu Hangover.

Chennai, Indija

Včasih, ko na letu govorim z drugimi člani posadke opazim, da se ti zelo hitro lahko zgodi, da se tega načina življenja preveč navadiš. Da ne ceniš več priložnosti, ki ti je bila ponujena. Sama zato poskušam ostati na trdnih tleh (kljub temu da sem večino časa deset tisoč metrov nad Zemljo). Cenim vsak let, vsako potovanje, ne glede na to kako zelo sem utrujena ker sem prebedela celo noč na letalu in stregla poln Airbus 380, ki lahko sprejme tudi 800 ljudi. Še po enem letu težko verjamem kako zelo velika priložnost je to. Vendar pa kljub temu pridejo težki dnevi. Pogrešam družino, prijatelje, Slovenijo. Dom. Dubaj je lep in velik in bogat. Vendar ni tistega občutka domačnosti. To najdem samo v Sloveniji, v mojem Zagorju.

Hvaležna sem za ljudi, ki mi stojijo ob strani od vsega začetka. Skype je trenutno naš najboljši prijatelj. Z družino govorim vsak dan. Včasih moram sicer preračunavati koliko je ura pri njih. Če sem v Sydneyu nas na primer ločuje osem ur. Včasih se spozabim in kličem, ko je v Sloveniji še noč. »Oprosti mami, nič ni narobe, samo zakalkulirala sem se!« Življenje sem si sicer nekoliko olajšala z dvema telefonoma in računalnikom. Na enem telefonu je vedno dubajski čas, na drugem čas v katerem sem v tistem trenutku, na računalniku pa slovenski.
Vendar bi jih rada tudi objela, ne samo videla preko ekrana. Zaradi korona virusa sem morala odpovedati dopust v aprilu, ker enostavno ni bilo možno niti oditi iz Dubaja niti vstopiti v Slovenijo. Naslednji dopust sledi v septembru in še ta visi na nitki. V enem letu sem bila doma pet dni. Vendar bo tudi to minilo. Ko me bo enkrat pot zanesla nazaj domov, ali pa kam
drugam, in se bo moje življenje ustalilo na eni točki, vem, da bom pogrešala ta kaos v katerem živim sedaj.

______________________________________________________________________________

Če si želiš še več uspešnih zgodb čudovitih ljudi, spremljaj zgodbe, ki jih bom vsake 14 dni objavila na tej strani. Zgoraj desno lahko najdeš tudi zavihek, kjer se prijaviš na e-novice in te o zgodbah sproti obveščam v tvojem e-nabiralniku. V zameno za naročilo na novičke pa ti ob prijavi pošljem še brezplačno audio zgodbo Dominik potapljač, ki je moja avtorska.

Dokler čakaš na novo uspešno zgodbo letošnje sezone, pa pod zavihkom SLEDI SVOJIM SANJAM najdeš lanske zgodbe tega projekta pod drugim naslovom (Navdihnimo najstnike).

Se beremo!

2 komentarja

  • Judita Rigler

    Moja hči je odšla že v srednjo šolo v tujino, ne sicer tako zelo daleč stran, za enkrat, plan je pa drugačen, vsaj tako pravi In je bilo hudo, pa vendar je šla svojim sanjam na proti…
    Bila je v dvomih, želela je nekaj drugačnega, nekaj prijaznega, nekaj, nekaj, nekaj …. Odličnakinja z veliko željo po znanju in ogromno mero marljivosti je bila in je še, kljub jezikovni oviri. In reče občasno, ko potarnam, da mi je hudo, da jo pogrešam … Saj si me ti poslala tja … Na začetku me je zabolelo, nisem razumela, sedaj po dveh letih sprejemam in razumem. In si rečem pomagala sem ti, da si se odločila, saj si bila v dvomih in ti stojim ob strani, vse ostalo pa si naredila sama, sprejemne izpite, prilagoditev v domu, šoli, prijateljih… Razumem mamo in zelo spoštujem Hano zaradi poguma in predvsem odličnega odnosa do življenja ter vsega kar se suče okrog le tega. Srečno tebi in vsem tvojim v vseh pogledih.

    • Apolonija

      Hvala za vas komentar!
      Ja, res je! To niso lahke poti in zal vsi starsi ne zmorejo toliko moci, podpore in zavedanja, kako pomembno je otrokom pustiti razpreti krila, da lahko jadrajo do svojih sanj. Ce je njihovo gnezdo, kjer so odraacali varno in polno ljubezni ter sprejetosti, se bodo tja vedno radi vracali ❤️.
      Cestitke za pogum, draga mamica!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja