Enostavni, poceni in hitri okvirji za slike

Današnji dan je bil perfekten za obujanje sladkih spominov. Vse te vonjave, ki se pletejo med menjavanjem zimskega in pomladnega časa mi vzbujajo nešteto metuljčkov v trebuhu, ker me spomnijo na vse tiste sladke, še dodatno zaljubljene pomladi, ko sva bila z možem še sama. Zelo rada se spominjam stiskanja na klopci, objemanja pod ulično svetilko in tistih prvih sramežljivih poljubov. Kljub temu, da so vsi ti občutki že nekje daleč v času, pa so še kako živi tukaj in zdaj. Trudiva se jih vzbuditi večkrat, saj so tako prijetni, da se jim ne odrečem za nič na svetu!

Ko sem 7 let nazaj zapuščala varno zavetje našega doma in se z velikimi očmi podala v svet skupaj z ljubeznijo, mi je mami rada rekla: “ne pozabi, da potem nate izvisijo tudi položnice, najemnina, hrana, zdravila in ostale zadeve”. Glede na to, da sem takrat tudi zapuščala takratno službo, hkrati pa sem bila brez prihrankov, bi se dan-danes najbrž prestrašila njenih besed in ostala v varni krtini, ki sem si jo opremila popolnoma po svojem okusu in sem se v njej (razen, da sem pogrešala stalno prisotnost mojega dragega) super počutila.

A pogrešam tiste čase, ko sem si res dovolila biti brezglava (ali svojeglava, če bi poslušali mojo mamico 🙂 ), drzna, (pre)pogumna, odločna in še preden bi mi rekel, naj skočim v vodo, bi že plavala v njej 🙂 . To sem (bila) jaz, preden sem postala mama. Mislim, da nas je večina takšnih. Pa v bistvu menim, da je to dobro. Ne glede na vse moramo vedeti, da imamo zdaj skupaj z možmi za nahraniti še lačna usta naših otrok, kar ne pomeni, da moramo ostajati v okolju, kjer se ne počutimo okej. Še vedno sem za akcije, drzne odločitve, predvsem pa za trud, ki nam omogoča doseči lastne sanje, saj sem mnenja, da z uresničitvijo lastnih sanj, entuziazmom, zagonom in, da hkrati ne pozabimo na družinske člane, otrokom dajemo čudovit zgled kako slediti svojemu srcu!

In kako sem jaz sledila svojemu? Kot rečeno sem vedela, da bom čez mesec dni brez službe, ker sem že podala odpoved, da želiva živeti v Ljubljani, pa še nimava stanovanja. Da je moj dragi brez službe in zaradi študija ne bo zmogel delati niti 2 dni v tednu. Vsi okrog naju so me gledali z najbolj čudnim pogledom. Najbrž tudi vi menite, da sva bila popolnoma nora. Pa vam povem, kaj so mi zaupanje, pogum, volja, trud in odločnost prinesli?

Ko sva se vrnila z morja, sva se hkrati ustavila v CityParku, kjer je mogel mož uredit nekaj za enega od kolegov. Namignila sem mu, da kar naj uredi, jaz pa skočim samo v trgovino, ki je bila prva nasproti njegove. Stopim za pult in pogumno vprašam:”Zanima me, ali potrebujete koga za delo?” Prodajalka za pultom je začela pozorno poslušati, mi postavila par vprašanj in po nekaj minutah pogovora odločila, da sem prava zanje in, da s 1.9. pričnem z delom (službo sem imela do zadnjega avgusta) 🙂 . Povprašala sem še po urni postavki, ki mi je bila sprejemljiva in se dogovorila še za en sestanek, kjer smo se vse dogovorili. Vse je bilo tako, kot je obljubila in sem na službo lahko računala (ja, brez papirja, še dodatna zvezdica v vsej zadevi skupaj). Mož je tačas z delom že opravil in me gledal zabubljeno, od česa se mi le tako smeji, saj iz trgovine odhajam praznih rok – takrat še ni vedel, da bodo najini krožniki prav zaradi tega nekoliko bolj polni v prihodnjih mesecih 🙂 .

Ko mu povem prvo novico, skočiva na telefon, ker sva ravno v Ljubljani in pregledava še miliontič oglase za stanovanja… “Dej, greva gledat tega, če so doma, k sva lih tuki”… In greva… Potrdiva, plačava varščino (ki sem jo čisto slučajno vzela s seboj) in greva. V manj, kot 2 urah sem dobila službo in stanovanje. Kaj sva hotela lepšega? Do septembra je takrat manjkalo še točno 2 tedna in (predvsem moj) optimizem se je tudi tokrat izkazal za nekaj najboljšega. Nikoli nisem bila pripravljena predati svojih sanj in najbrž tega nikoli ne bom sposobna narediti 🙂 .

In moja prva služba v Ljubljani je bila? Prodaja replik in okvirjanje fotografij. Ko so me posvarili, da bom tu v rokah držala res, res visoko cenjene umetnine, so se mi roke rahlo spotile (še dobro, da je za prodajo teh zadev potrebno uporabljat bombažne rokavice!) 🙂 .

Kar hitro sem znala tudi (zelo) dobro okvirjati in svetovati. Žal pa so bili okvirji, ki so bili meni všeč in mojemu stilu primerni, vedno predragi, ali pa jih nisi dobil v takšni širini, ali globini, ki sem jih jaz želela. Moj stil je preprost, raven, gladek, minimalističen, specifičnih barv… In vedela sem, da mi je (čisto odkrito povedano) za “domače fotografije”, predvsem pa za natisnjene reke “škoda” toliko denarja… In sem spet ustvarjala doma… Iz meni najljubšega materiala, seveda – papirja. Spodaj vam prilagam expresno narisan načrt izdelave okvirja. Dimenzije si, seveda, prilagodite svojim potrebam in željam.

šablona.png

Dobra stran je tudi ta, da so zadeve popolnoma lahke, zato jih lahko brez problema “na tone” obesite tudi na knauf, v najemniška stanovanja itd. V skrajnem primeru lahko tudi prelepite prejšnjo notranjo fotografijo z novo.

 

 

p.s.: si za sladkorček? Če si eden/ena izmed tistih, ki želi videz stekla, si lahko pomagaš tako, da za skoraj enak videz uporabiš prosojnico, oziroma “folijo”, ki jo uporabljajo v fotokopirnicah za vezanje s spiralo. Tudi pleksi steklo pri majhnih zadevah brez problema pride v poštev. Jaz bi ga skupaj s fotografijo fiksirala prej, preden bi zalepila stranice okvirja.

Če te zanima še kako sem izdelala čudovite poličke, skoraj popolnoma brez denarja –>  https://maminadlan.com/2018/03/10/zastonj-policke/

Na poličkah pa šarmirajo prav sexy enostavne košarice –> https://maminadlan.com/2018/03/16/preproste-kosarice-za-shranjevanje/

Vse to pa najdete v našem previjalnem kotičku –>
https://maminadlan.com/2018/03/08/otroski-in-previjalni-koticek/

 

Komentiraj objavo

Tvoj e-naslov ne bo javno objavljen.

Scroll to Top