Kava na poti
Partnerstvo,  Razmišljanja,  Uncategorized

Čas za kavo

Okrog mene vlada otroški direndaj, jaz pa stopim do štedilnika in pristavim vodo za kavo. Misija nemogoče?

Naši dnevi zadnji mesec potekajo tako, da se z možem, ko pride iz službe zamenjava in grem v službo jaz – v svojo pisarno, kjer me iz dneva v dan čaka več dela in včasih že res nestrpno čakam, da lahko odprem računalnik in pričnem z delom – še kako se zavedam, da gre le malokdo s takšnim veseljem v službo in sem za to neskončno hvaležna.

Včasih že dopoldne razmišljam kako fino bom izpeljala ta in oni projekt in me tu in tam kar odnaša iz igre z otrokoma, priznam. Jesen je res čas, ko imam mnogo, mnogo idej in je moja ustvarjalnost nadvse kreativna, zato jo poizkušam kar čimbolj izkoristiti.

Pomembno je, da se držim fokusa…

Kljub temu, se trudim uravnavati svoj fokus tako, da vse (za)misli, zapišem (še vedno obožujem pisanje na roko in se me držijo listki kot novoletno jelko bunkice 🙂 ). To mi pomaga, da sem mirna in vem, da nečesa ne bom pozabila.

Z otrokoma se še nekako uigram in pozabim na dogajanje v glavi, ki ga uspem preusmeriti in izraziti preko ustvarjanja in igre z otrokoma. Ko pa domov pride mož, pa večkrat samo tečem, ker se mi zdi, da me bo drugače razneslo od vseh idej 🙂 .

Kar pa, seveda, ni dobro za partnerski odnos.

Ko sva se nekaj tednov nazaj pogovarjala, kaj je tisto, kar meni (in možu) trenutno jemlje tisti občutek povezanosti, me je nagovoril takole:
“Vse je tako hitro. Pridem domov in ti greš. Pogrešam te. Rad bi te imel 15 minut, ko pridem domov, da skupaj spijeva kavo in greva potem vsak po svoje.”

Kako me je zmrazilo in koža se mi je naježila!

Za trenutek sem se počutila celo sebično in egoistično, kar sem v objemu svojih idej in zamisli celo zares bila.

A kako zelo hvaležna sem, da sva pred leti, v zares težkem obdobju stopila na pot osebne rasti. Pravzaprav sem hvaležna, da mi je takrat sledil. Če mi nebi, mi tokrat nebi zmogel povedati tako iskreno, tako ranljivo in s toliko ljubezni v vsaki njegovi črki.

Čas za kavico je neprecenljiv

Zdaj so dnevi popolnoma drugačni.

Prav zdaj sem z njim popila svojo kavico.
In tudi jaz veliko lažje delam. Brez občutka osamljenosti, spregledanosti in nepomembnosti.

Kako malo je potrebno, da se zavemo, kako zelo res je, da smo sami kovač svojih občutkov in razpoloženja. In kako zelo pomembno je, da govorimo o svojih občutkih in potrebah.

To je najin ritual. To je najina potreba. To je najin čas v tem hitrem tempu, ki ga trenutno imamo.

Kaj pa je vajin ritual? Kaj vaju združuje, povezuje in krepi povezanost ter ljubezen?
Vesela bom, če mi ga zaupata <3

Še več čudovitih zgodb lahko preberete na tej strani, ali pa mi sledite tudi na Facebook strani Mamina dlan- Več kot vzgoja, ali na Instagram profilu.

Pozdravčki do naslednjič,
Apolonija

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja