Kaj pomeni času dati čas
Razmišljanja,  Vzgoja

ČAS kot najmočnejše orodje

Eden največjih izzivov v starševstvu je pogosto ta, da otroci za osvajanje določenih veščin, za predelovanje dogodkov in sprejemanje novosti v svojih življenjih potrebujejo svoj čas. Večinoma ga potrebujejo več, kot si želimo starši, da bi ga. In večinoma si tudi starši ne namenimo časa, ki ga potrebujemo, ampak naše dvome, skrbi in občutke, ki spremljajo vsak nov, velik dogodek potisnemo na stran in “gremo dalje”. Recimo – v šolo greš! Moraš biti vesel. Novo službo imam – moram biti vesela. Selimo se – moram biti vzhičena. Postala sem mama – moram biti blažena.

Dejstvo je, da vse od naštetega in še mnogo drugih dogodkov, ki naj bi bili sami po sebi lepi in naj bi v naše življenje prinašali le dobre stvari, ljudi in izkušnje, spremljajo tudi dvomi, skrb, žalost in nesigurnost. Vse to je popolnoma normalno. In tudi oni si zaslužijo svoj čas prisotnosti v naših življenjih, našo pozornost in sprejemanje.

So nekakšni filtri, ki nam pomagajo na globlji ravni razumeti, da se v našem življenju dogajajo spremembe in nam pomagajo, da na spremembe pogledamo z vseh strani – noben lik nima samo ene plošče, ampak mnogo njih. In vsaka je lahko prebarvana z drugačno barvo.

Noben dan ni enak prejšnjemu dnevu. In noben dan več ne bo takšen – kot je današnji. Če se bomo trudili vse dni kopirati po enem samem, potem bo naše življenje polno rutine, dolgočasja in brez življenja. Vsak dan nas lahko nekaj nauči, le dovoliti mu moramo, da nam pokaže lekcijo, ki nam jo je pripravil za ta dan. Je samo en list v naši knjigi življenja, ki nas uči še več o nas samih, o življenju in ljudeh ter okolju, v katerem živimo.

Če si dovolimo, se ustavimo in prisluhnemo otrokom, ki točno vedo kako si vzeti ta čas, kako krmariti med občutki zmedenosti, strahu, dvomov ipd, se lahko tudi mi ogromno naučimo o nas samih.

Daj mi čas
Daj mi čas

Kot sem pisala že pred dnevi – se v kratkem selimo v novo stanovanje, kar sta otroka kar stežka sprejela. Zato sem se odločila, da se nekoliko zamaknem in se vsaj 150% posvetim družini in otrokoma. Kot vedno, sem na koncu ugotovila, da sem se posvetila (tudi) sebi. Medtem, ko se pogovarjamo o opremi, stanovanju, o njuni sobici, o tem kaj bomo v novem stanovanju delali… Kdo bo prvi, ki bo v novem stanovanju praznoval rojstni dan, da bomo naslednji božič preživeli v novem okolju ipd se zavem, kako pomembno je, da najprej pocrkljam tudi moje občutke, ki niso samo lepi.

Seveda se neizmerno veselim nove življenjske dogodivščine, ki sem se jo zelo veselila. A kljub temu za seboj puščam še eno zgodbo, še šesto stanovanje, ki mi je nudilo varnost, dom, zavetje in me varovalo skupaj z mojo ranljivostjo, šibkostmi. Stanovanje, kjer sem preživela svojo drugo nosečnost, kjer sem drugič postala mama. Stanovanje, kjer sva se z možem še bolj povezala, kjer sem ustanovila svoj Zavod Mamina dlan ipd.

V preteklih dneh sem se zavedla, koliko ljubezni vlagam v to stanovanje. Ko sem sesala po tleh sem se zavedla, da me čaka le še nekaj sesanj. Ko sem pomivala posodo, sem se zavedla da me čaka le še nekaj rund oprane posode v tem pomivalcu. Ko sem obešala perilo sem postala še minutko in vdihnila ta vonj, ter si v spomin vtisnila razgled, ki me objema vsako jutro pri zajtrku.

A vse to ne bo izginilo. Ostalo bo v mojem srcu, v mojem spominu. Zapisano v moji življenjski zgodbi in v življenjski zgodbi mojega moža in otrok. Čas je za nov list v mojem življenju.

Čudež, ki se zgodi, ko sam pogledaš vase in se zazreš svojim občutkom v oči?

Ravno včeraj zvečer mi je eden od otrok prvič z iskrico v očeh rekel, da se veseli novega stanovanja in svoje sobice!

Še en dokaz več, kako pomembno je, da najprej poskrbimo zase in kako zvesto nam otroci sledijo, ko smo sami v svojih občutkih sprejeti, pristni in realni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja