Kako pa pri vas doma praznujete prvi november?

Spomnim se, da so zaradi nekaj popolnoma prezgodnjih smrti pri nas doma ti dnevi veljali za najbolj žalostne v letu. 1. novembra smo tako vedno žalovali.

Jaz nebi bila jaz, če nebi želela spet nečesa početi drugače. Tako pri nas doma prvega novembra preživimo s smehom na licih. Zakaj?

Seveda spoštujemo ta dan. Ampak nekako nam ostaja zavedanje, da smrt ni konec vsega.

Dokler nisem brala knjige Devet stopnic, sem se smrti (pretirano) bala. Po tem sem jo sprejela kot del življenja, čeprav je že sama misel na to, da bi izgubila koga od mojih najdražjih, neustavljivo boleča.

Dejstvo je, da smo z ljudmi, ki jih poznamo, ki jim nosimo cvetje in prižigamo svečke (no, mi jih ne), preživeli del svojih življenj. Glede na to, da se spomnimo na njih tudi izven tega dne, so nam najbrž še vedno močno pri srcu.

Če je temu res tako, potem lahko ta dan namenimo njim in se pogovarjamo o tem, kaj smo z njimi lepega preživeli. Mi smo se letošnje leto odločili, da si bomo med pripravo kolačkov, s katerimi smo se posladkali, ko smo prišli iz pokopališča, povedali kaj se nama je z možem zgodilo s kom od umrlih. Medtem, ko smo razbijali jajčke, jih kar s pulta pometali v posodo, ker 1,5letnica pac želi vse početi tako, kot njen veliki brat, smo poslušali moža kako je pripovedoval o svojih dogodivščinah s starimi starši. Na koncu sva se tako vživela, da sva začela posnemati njihove kretnje, način govora in oba razlagala o zabavnih in poučnih trenutkih, ki sva jih imela čast preživeti z ljudmi, ki jih ni več med nami.

Še več. Tudi sin se je tako vživel, da je na koncu še sam pripovedoval o najbolj zabavnih dogodivščinah s svojimi dedki in babicami, ki so še med nami ❤️.

Druženje je bilo tako zabavno in prijetno, kot že dolgo ne! Povezali smo se preko čudovitih spominov, zgodb, ki so nas zaznamovale preko druženja in kuhanja ob enem.

Kakšno pa je stanje na dan prvega novembra pri vas doma?

Na Facebooku mi že slediš?