Ponosna sem, da sem v življenju spoznala različne vrste ljudi. Prav vsakdo je pomemben del mojega življenja, saj me je naučil nekaj o meni in o sebi. Čas najstništva je bil meni zelo naporen že z vidika šolanja in vsega, kar prinese s seboj. Ni enostavno menjati šolo, hkrati pa izgubiti dobršen del svojih prijateljev s katerimi si leta in leta gulil šolske klopi.

A nekatera prijateljstva in poznanstva ostanejo za vedno. Tudi tista za katera misliš, da so že zdavnaj izgubljena. V najbolj zahtevnem obdobju svojega življenja sem spoznala tudi človeka, ki je danes izjemno srčen učitelj na Srednji tehniški in poklicni šoli v Trbovljah, njegovi dijaki pa zelooo uspešni! Zato sem z njim spregovorila v sklopu projekta Navdihnimo najstnike.
Veselo branje!

Pozdravljeni. Zanima me, kako vi, kot profesor gledate na učiteljski poklic in koliko je po vašem mnenju v vzgojo vsakega otroka vključen tudi profesor (ali vsaj razrednik)? Zakaj?

Učiteljski poklic in odnos do njega je vsekakor drugačen, kot je bil nekaj desetletij nazaj, ko so bili učitelj, pravnik, zdravnik in župnik glavni gospodje na vasi. Vsekakor pa je daleč od tega, da bi bil učiteljev poklic razvrednoten – vsaj sam tega ne občutim. Naklonjenost tako učencev/dijakov, njihovih staršev in na vse zadnje tudi družbe si je potrebno prislužiti in zaslužiti. Ne more biti a priori pridobljena z diplomo. Koliko pa je učitelj vključen v vzgojo vsakega otroka/mladostnika, pa je vsekakor stvar razprave. Absolutno lahko učitelj z lastnim zgledom vzgaja, a zavedati se moramo, da pridejo dijaki v srednjo šolo običajno v 15. letu starosti, ko so ključno in pomembno vlogo vzgojitelja opravili že drugi – predvsem starši, stari starši pa tudi vzgojitelji v vrtcih, učitelji in na vse zadnje tudi okolje, v katerem živijo. Bi pa na tem mestu poudaril, da učitelji ne moremo nadomestiti domače vzgoje, čeprav včasih preživimo več časa z mladino, kakor mladina preživi z njihovimi starši. Ravno zato se moramo zavedati, da z lastnim zgledom marsikaj sporočamo.

Kaj kot profesor pričakujete, da bodo starši naučili svoje otroke? Ker imate stik z najstniki me zanima, česa po vašem mnenju najstnikom danes najbolj manjka?

Kot učitelj od staršev pričakujem, da so jim privzgojili vrednote, ki si jih vsak delodajalec želi od novega delavca – spoštljivost, delavnost, vztrajnost, iskrivost in zvedavost. Seveda se je potrebno zavedati, da si učitelj ne izbira dijakov in, da si želi iz vsakega iztisniti največ, kar premore, in še dodatno okrepiti njegov potencial. Seveda pa je od dijaka odvisno, kako je pripravljen pri tem sodelovati oziroma, če se izrazim pedagoško, odvisno je od njegove notranje motivacije. Včasih jo je potrebno samo malo spodbuditi.

Mladostnikom danes najbolj manjka, da niso slišani. Že neštetokrat izrabljena floskula, da imamo hiter tempo življenja ne more opravičiti tega, da mladostnikom ne damo priložnosti, da povedo svojega mnenja, dileme in problemov s katerimi se soočijo. In biti slišan lahko pomeni vse od tega, da starši slišijo/upoštevajo otrokovo željo glede poklica, ki si ga otrok želi opravljati, pa vse do tega, da slišimo, ko otrok potrebuje pomoč, nasvet ali pa samo posvet. Verjamem, da ste verjetno pričakovali, da bom rekel, da najstnikom manjka poslušnosti, motivacije, delovnih navad – seveda je to še vedno aktualno, ampak v pedagoškem procesu ne moremo in ne smemo vse sklepati iz našega zornega kota, ampak se moramo včasih tudi v dijake vživeti. Seveda pa je to težko – že zaradi starostne razlike in vseh življenjskih izkušenj, ki smo jih doživeli, najstniki pa te priložnosti še niso imeli.

Kako postopate v primeru, ko v razredu opazite daljše obdobje žalostnega, “izgubljenega”, zamaknjenega dijaka? Kdaj vključite starše in zunanjo pomoč?

Če bi vprašali moje dijake, bi vam povedali, da hitro zaznam, ko nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Pa naj bo to bolezen ali pa kakšno drugo počutje. Omenil sem že, da dam dijakom večkrat vedeti, da če želijo pogovor, sem na voljo – četudi nisem njihov razrednik. Večkrat poudarim, da, četudi sem strog, sem samo človek in znam poslušati. Včasih dijaki niso pripravljeni povedati, kje so težave. Spet drugi brez težav zaupajo svoje probleme. Seveda potem učitelj presodi, koga vse bi vključil pri podpori dijaku pri nastali težavi. Na naši šoli učitelji odlično sodelujemo s svetovalnima delavkama, pa tudi učitelji med seboj smo dobro povezani, tako da hitro zaznamo kakšna odstopanja in hitro reagiramo. Seveda so starši sestavni del sodelovanja. Naša ravnateljica večkrat poudari, da je formula za uspeh sestavljena iz treh sestavin: učenca, staršev in učiteljev, pri tem pa se mora vsak deležnik zavedati svoje dolžnosti in prispevati k skupnemu sodelovanju za učenčevo dobro.

Vaši dijaki dosegajo zares zavidljive rezultate. Kaj je vaš skriti adut, ki najstnike polne hormonov motivira k raziskovanju, učenju in širitvi svojega znanja ter posledično doseganju tako dobrih rezultatov?

Nimam skritega aduta. Večkrat povem, da so vedenjski vzorci učitelja/profesorja mešanica vseh vedenjskih vzorcev njegovih učiteljev iz osnovne šole, srednje šole, fakultete … In tudi sam se večkrat zalotim, ko zaznam, da sem kdaj reagiral kot kakšen izmed mojih bivših profesorjev. Imel sem srečo, da sem imel odlične učitelje in profesorje, ki so spodbujali mojo kreativnost, hkrati pa so prepoznali tudi mojo motiviranost in pripravljenost delati več kot zahteva učni načrt. Vsaj mislim si, da je temu bilo tako. 🙂 Pri motiviranju najstnikov je ključno, da jim daš možnost izkoristiti svoj potencial. Sam poučujem računalniške predmete (strokovne module) in vsi vemo, da se računalništvo rapidno razvija. Zato cenim, če mi dijaki povedo novosti na področju računalništva in pripravijo kakšno predstavitev. Ali pa ko dijaki pokažejo lastne projekte, ki jih naredijo doma. Z največjim veseljem jih usmerim v kakšen šolski projekt, pri katerem nadaljujejo delo. In najpomembnejše je, da damo dijakom možnost in priložnost, da delajo s sodobno tehnologijo in s sodobnimi (programskimi) orodji. Na naši šoli to spodbujamo in zato imamo tudi dijaške raziskovalne laboratorije, znotraj katerih imajo priložnost, da pridobijo kompetence s področja sodobne tehnologije. Na to smo zelo ponosni in nam marsikatera šola to zavida. Sam aktivno sodelujem kot mentor računalniškega laboratorija, kjer priskrbim, da dijaki, ki izkažejo zanimanje in potencial, delajo na projektih, ki pokrivajo vsakodnevne probleme (tudi z gospodarstva) in se spogledujejo tudi z izzivi prihodnosti. Ker so dijaki motivirani in imajo željo spoznati sodobno tehnologijo, vzporedno pridobijo tudi znanja in kompetence, ki jih predvidevajo učni načrti (katalogi znanja). Uspeh na tekmovanjih, razpisih in natečajih pa samo posledica dobrega sodelovanja mentorjev/učiteljev z dijaki.

Kaj je tisto, kar najstnikom poveste prvi šolski dan in čez štiri leta, ko odidejo svojo pot?

Moji dijaki bi vam povedali, da so moje prve ure v prvem letniku »zelo zanimive«. Na prvih urah jasno predstavim (poleg vseh sestavin uvodne ure – učne vsebine, učne cilje, načine ocenjevanja, kriteriji ocenjevanja …), kaj od njih pričakujem. Vsako leto ponovim enako, da pričakujem, da so iskreni, dosledni, delavni in ustvarjalni. No, pa običajno jih presedem že prvo učno uro. 🙂 Verjamem, da je marsikdo razočaran, če me je prej videl, da sem s starejšimi dijaki relativno sproščen in, da me dijaki z nasmehom pozdravljajo po hodnikih. Na prvi učni uri običajno doživijo hladen tuš – a vse z namenom, da jasno poznajo pravila igre. Potem pa vse steče in se običajno odlično ujamemo. Seveda so odstopanja enkrat gor drugič dol, ker smo si ljudje različni.

V zadnjem letniku pa dijakom običajno sproti povem kakšne ljudske modrosti in jih na kaj opozorim, kaj lahko pride v življenju (predvsem pri študiju ali pri delu). Potrudim se, da jih opremim z motivacijo, da bodo v težkih dneh vztrajali in kljubovali prvim psihičnim pritiskom, ki jih prinese začetek študija/delovnega razmerja. Največ mi pomeni, ko se bivši dijaki običajno oktobra/novembra vračajo na šolo, nas obiščejo in povedo, da sem imel prav, ko sem jih na kaj opozoril. Moram priznati, da sem z nekaterimi bivšimi dijaki še vedno v stiku in je res lep občutek, da si še želijo kakšnega mnenja, sodelovanja ali pa samo klepeta – četudi na temo obujanja šolskih dni.

Kaj bi sporočili najstnikom, kot tudi njihovim staršem oziroma celotnim družinam?

Vsem skupaj bi sporočil, da naj se veliko pogovarjajo – naj bodo dobri sporočevalci in dobri poslušalci. S tem bodo marsikaj preprečili, marsikaj bodo zaznali in tudi lažje rešili težavo, če se pri mladostniku pojavi. Ljudje si postajamo tujci in žalostno bi bilo, če bi si bili tujci tudi znotraj družine. Moj drugi nasvet pa je, da naj odrasli nikoli ne zatrejo otroka v sebi. Moja kolegica je povedala, da me je moral en dijak pri angleščini na kratko opisati. Povedal naj bi, da sem strog in veliko zahtevam, a hkrati me ni sram pokazati, da je še nekaj otroka v meni. Upam, da radovednost in želja po raziskovanju v meni nikoli ne ugasneta.

Dr. Uroš Ocepek

Na Facebook strani mi že slediš? Tam hitro izveš kaj vse se novega kuha in kako si lahko življenje narediš (še) lepše. Se beremo!