Prepričana sem, da se prav vsi ljudje v naših življenjih znajdejo z določenim razlogom. Sama jih vedno široko sprejmem. Zdaj že lahko cenim tako vse tiste, ki mi pridejo pokazat, kateri “gumbki” in bolečine se še skrivajo v mojem srcu, čeprav priznam, da se še bolj razveselim tistih ljudi, ki me enostavno učijo s svojim zgledom.

Spomnim se, da mi je bil prehod iz osnovne v srednjo šolo precej težek. Bila sem izgubljena, prestrašena in nevedna. Znašla sem se v povsem novem svetu in zdelo se mi je, da moram (spet) prehitro odrasti. Ko sem vstopila v eno izmed učilnic pa sem se počutila varno. Na stenah so bili tudi sproščujoči plakati, ki si se jim zlahka tudi nasmejal in nekako so povezovali dijake s profesorico, ki je v tistem razredu učila. Kmalu je vstopila v razred in nas pozdravila z: “Če ne bi bilo kemije, tudi vas danes tukaj ne bi bilo”. Precej hecno se mi je zdelo, ampak še kako resnično 🙂 . Led je bil prebit in prepričanje, da se bom s to profesorico odlično razumela je zraslo do neba.

Ker so vzgojitelji, učitelji in profesorji pomemben del življenja nas in kasneje naših otrok se mi zdi prav, da k projektu NAVDIHNIMO NAJSTNIKE vključimo tudi kakšnega od srčnih učiteljev. Jaz sem tokrat izbrala svojo profesorico, ki je v meni pustila res velik pečat – Stana Kovač Hace.

Zadnjič na kavi mi je povedala, da je letošnje leto že petindvajseto po vrsti, odkar uči v srednjih šolah. Zanimivo mi je bilo, da o tem poklicu ni sanjala, ampak jo je na to pot pripeljalo življenje po spletu vseh okoliščin in prepričana sem, da ji je to delo enostavno pisano na kožo.

Ko ji postavim vprašanje kaj ji je v tem poklicu najbolj všeč in kaj v največji izziv mi kot strela iz jasnega odgovori, da je najbolj zanimivo opazovati, kako se dečki in deklice v času šolanja spremenijo, odrastejo, kako se jim preoblikuje razmišljanje, pogled na svet. Skratka njihovo spreminjanje in dozorevanje. Hkrati pa opomni, da je to tudi eden težjih delov v njenem poklicu, saj so odraščajoči najstniki posledično polni hormonov ter ostalih sprememb, ki pospešeno nastajajo tako v telesu, kot v njihovih možganih, zato je še toliko pomembneje, da jih poizkušamo razumeti, se z njimi pogovarjamo, sklepamo dogovore in kompromise. Skratka, da jih opazimo, spodbujamo in jim dajemo občutek vrednosti.

Ker je srečala že ogromno najstnikov ji postavim vprašanje, kaj po njenem mnenju najstnikom dandanes najbolj manjka. Hipoma izpostavi, da sta to potrpežljivost in vztrajnost. Menda so mladi danes večinoma željni takojšnjih rešitev s čim manjšim vložkom svojega truda in časa. Vseeno pa poudari, da je vsak svoj individuum in, da vseh v isti koš nikakor ne gre metati.

Učitelji so pomemben del življenja tako otrok, kot celotnih družin

Še iz svojih šolskih dni se spomnim, da je tu in tam omenila, da ima tudi sama doma dve punci. No, do danes, ko sva sedeli na kavi, sta ti punci zrasli v pravi dami. Ker je pri obeh “najhujše” obdobje pubertete že za njima in ima gospa Stana še svež spomin na ta del življenja sem jo povprašala, kako sta se z obdobjem adolescence pri svojih hčerah spopadala z možem.

Takoj je poudarila, da sta vedno sodelovala z roko v roki in bila večino časa sinhrona pri svojem starševanju, kot tudi postavljanju meja, zato hujših izzivov v obdobju pubertete nista imela. Poudarja, da jima je pomembno, da otroku pokažeš, da ga imaš rad, z njim sklepaš kompromise in dogovore, saj je zelo pomembno, da se otroci, tudi najstniki počutijo pomembne in slišane.

Spomnim se, da jo je naš razred nekoč spraševal o določenih temah, ki so bile deloma povezane s snovjo, deloma pa ne. Nekaj časa nam je odgovarjala in z nami delila svoje znanje. Pa je prišlo do trenutka, ko se je ustavila, nas pogledala in rekla: “Tega pa ne vem. Ampak obljubim, da preštudiram in vam povem”. Mi smo na to pozabili. Čez približno mesec dni pa je vstopila s kupom knjig, nekaj papirjev in nam odpredavala vse na temo, o kateri smo spraševali. Odprta je bila za vprašanja in nam poklonila tisto uro, ki nam je dala ne samo novega znanja, ki ni bilo v kurikulumu, pač pa tudi občutek, da se je za nas potrudila, naučila, raziskovala. Mislila je na nas in to je vsaj mene kot osebo navdajalo z veliko notranje topline.

Ni si vzela časa za nas samo glede vprašanj, ki so se dotikala njene profesije. Bili smo precej raznolik razred in med nami je bilo kar nekaj trenj. Marsikdo jih ni opazil, ona jih je. Tudi v ta namen nam je nekoč poklonila skoraj celo šolsko uro kljub temu, da ni bila naša razredničarka. Všeč mi je bilo, ko smo se pogovarjali o odnosih, spoštovanju, različnosti. Na tem mestu sem jo mogla vprašati kako zmore vedno biti enaka tako do “tihih mišk” kot do razgrajačev. Tekom celotnega pogovora velikokrat zaznam, kako pogosto uporablja besedo spoštovanje. Tudi tu mi je odgovorila, da je vsak človek individuum in vsakega globoko spoštuje in ga sprejema takšnega, kakršen je. Kar pa ne pomeni, da lahko kršijo njene meje in pravila.

Proti koncu sem jo mogla vprašati še tole – učenje z zgledom, ali s pogovorom. Zakaj?

Definitivno najprej z zgledom, nato tudi s pogovorom. S tem je samo še enkrat pokazala svojo srčnost in izpostavila, da je odprta za mnenja ostalih. Tako je v primeru, da se z nečim ne strinja vedno odprta za pogovor in sklepanje kompromisov, kjer oba ohranjata samega sebe in dogovor kot skupen kompromis, ki je obema OK. Poudari, da so kompromisi pomembni na vseh ravneh dobrih odnosov tudi na relaciji učitelj – dijak.

Kave v najinih skodelicah je že zmanjkovalo, zato sem ji postavila še zadnje vprašanje. Kaj je tisto, kar bi položila na srce vsem staršem?

Naj svojim otrokom pokažejo kako zelo jih imajo radi – LJUBEZEN.
Naj bodo z njimi potrpežljivi, se veliko pogovarjajo ter ostanejo odprti za sklepanje kompromisov – POTRPEŽLJIVOST.
Naj postavljajo jasne MEJE.

Minil je en prijeten klepet ob koncu katerega sem se spet počutila počaščeno, da lahko ustvarjam Mamino dlan ❤ . Na Facebooku me najdeš TUKAJ.

Študij ob kavi