Pred dnevi sem (spet) prebrala eno od objav (na Facebooku, kakopak), ki me je izstrelila pokonci medtem, ko sem uspavala otroka.

V objavi se je šlo za to, da se je avtor objave že v začetku spraševal, zakaj se je par sploh odločil imeti otroka, če pa se jima z njima “ne da ukvarjati”. Šlo naj bi za nek dogodek, ko se je samo oče ukvarjal s starejšim otrokom in mama z novorojenčkom. Na bazenu.

Ja, zelo radi si ogledujemo kako delujejo, kako postopajo ostali starši. Radi opazujemo dinamiko v družinah, predvsem nam pade v oči, če je izredno pozitivna, ali negativna. Povprečja navadno ne vzamemo v obzir.

Pa vseeno je bila to objava, ki me je spodbudila, da namenim nekaj besed vsem staršem pod soncem. Ne samo peščici. Ampak vsem. Preden začnem s svojim razmišljanjem pa ti zastavim nekaj vprašanj.

Je tvojemu otroku vsaj (še) malo lažje in lepše, kot je bilo tebi v tvoji družini?
Se držiš tega, da nad otrokom ne vršiš nasilja?
Vsaj tu in tam pomisliš, če ravnaš “prav”?

Če si na vsa tri vprašanja odgovoril/a pritrdilno, potem je to to, kar tvoj otrok rabi. In če je to to, kar otrok rabi, si super mami/super ati!

Gre namreč za to, da je zelo enostavno s prstom kazati na ostale ljudi. Veliko pa nas je takšnih, ki vemo, ali pa imamo še povsem sveže spomine na to, kako izgleda biti mama novorojenčku in še enemu malemu otroku.

“Pisala bom iz sebe”
Preden kdo reče “zakaj si pa imela dva otroka tako hitro in nisi razmišljala o posledicah”, naj povem, da sva si drugega otroka zelo srčno želela in čakala, da se nama je izpolnila ta želja. Če bi nama uspelo, bi med njima imela še bistveno manj razlike v letih. Ko se je hčerka lansko leto rodila, je najin sin štel dve leti in pol. Zahteval je veliko pozornosti, saj se je tako on, kot mi vsi ostali člani, privajal na novo dinamiko v družini. Ni bil več v središču pozornosti, svojo zalogo energije pa je nekam mogel odložiti. Zato se je, sploh prve tedne po porodu (kot je bila tudi mamica v objavi) z njim veliko več ukvarjal mož. Jaz se namreč nisem mogla poditi za njim, ga dvigovati in podobno.

Z možem že dolgo časa delava na osebni rasti, bereva knjige o razvoju možganov, o zdravljenju travm itd, imava stik z (otroškimi) psihologi in psihoterapevti. Če ste že opazili, se je tudi slogan bloga pred časom spremenil v “združujemo družine”, ker so družine moja strast (in vas v nadaljnjih mesecih čaka veliko novosti na področju zbliževanja vseh članov družine, a o tem več v kakšni posebni objavi).

Ko rečeno, imava doma dva otroka, trenutno stara 15 mesecev in 3,5 let. In ja, zagotovo (smo – in še bomo) izpadli tako, kot je bilo navedeno v tisti objavi. Tudi midva kdaj mrko gledava, ko gremo po cesti, se samo eden ukvarja z enim od otrok, ker drugi nima več idej kaj naredit, ker je preveč utrujen npr. Tudi midva kdaj zavpijeva (priznam, čeprav mi je vedno žal), se skregava in imava dovolj vseh obveznosti, ki jih odraslim prinese življenje.

Pa imava zato otroke (ali drug drugega) manj rada? Ali pa se ne zavedava kaj otroka (in midva) rabita/rabiva? NE!
Nama je žal, da se to dogaja? Ja in ne.

Spori, kiksi in slaba volja, so del življenja. Normalno je, da smo kdaj utrujeni, izgubljeni, obupani, zaspani, brez idej. Normalno je, da potrebujemo čas samo zase! Včasih pač tukaj in zdaj. Sploh kmalu po porodu res nimaš (vedno) toliko moči, da bi se igral z večjim otrokom (predvsem, ker rabijo veliko aktivnosti, da sprostijo svojo energijo, mamice pa moramo počivati). Mamice le nekaj tednov po porodu se praviloma tudi izogibajo bazenov in ostalega stika s kopališči zaradi morebitnih okužb.

Utopično je misliti in pravzaprav pričakovati/zahtevati od sebe ali drugih, da mora biti družina ves čas usklajena, v svoji lastni harmoniji. Da se mora ves čas razumeti in, da bosta starša vedno zmogla ves svoj čas posvečati dobremu razvoju otrok. To je zame osebno zelo velik perfekcionizem, česar pa otroci ne rabijo.

Potrebujejo pa prostor, da se lahko tudi naučijo kako deluje svet okrog njih. Da se naučijo, da za svoja čustvena stanja znajo poskrbeti sami, ko odrastejo. Da znajo prepoznavati občutke, kot otroci pa, da razumejo, da niso oni tisti razlog, zaradi katerega smo mi “razštelani”.

In vsem NEPOPOLNIM staršem polagam na srce, da so kljub občasni, ali pogosti dezorientiranosti SUPER STARŠI in, da naj prosim, NE BODO POPOLNI!

Prosim, če kjerkoli vidite takšen prizor, kjer je mama z jokajočim novorojenčkom in je zraven še starejši otrok. Nikar, res nikar ji ne svetujte, da naj gre počivat z otrokom, da naj pusti delo doma. Samo pritrdite ji, da so začetni dnevi/tedni/meseci zares (lahko) naporni. Da jo popolnoma razumete in, da bo ne glede na vse spomin na ta čudoviti čas majhne kepice čez čas samo še eden najlepših spominov, ki jih bo življenje shranilo v naša srca!

Foto: Lumi Lumi

Na Facebooku mi že slediš?