Piše: Anja Perše, popotnica

Ko sem bila še dijakinja v srednji šoli sem imela precej težav z zdravjem (uradna diagnoza je bila sindrom kronične utrujenosti) in zdravniki so mi rekli naj se sprijaznim s tem, da bom do konca življenja utrujena in verjetno bolj ali manj priklenjena na kavč. Zaradi hude utrujenosti in slabe koncentracije (težave sem imela z učenjem, včasih sem en stavek morala prebrati več kot 10x, da sem dojela kaj mi hoče povedati) nekaj let nisem hodila v šolo. Bolj ali manj cele dneve sem ležala doma in gledala TV, predvsem Travel Channel, Discovery in podobne programe. To me je nekako motiviralo, saj sem kar naprej govorila kam vse bi rada šla in kam bi rada nekoč potovala. Moja želja je bila videti svet, čeprav so mi vsi skušali dopovedati, da so moje želje nerealne in drage. A želja v meni je bila premočna in vztrajala sem, da se bom pozdravila in nekako vse to realizirala.

Po nekaj letih se je z veliko truda in spremembe prehrane moje zdravje izboljšalo in uspela sem končati gimnazijo, za tem pa tudi diplomirati iz področja digitalnih umetnosti. Razmišljala sem o selitvi v tujino, iskala zaposlitev, pošiljala prošnje, a vedno se je zataknilo pri financah. Potem pa sem zagledala oglas – fotograf ali snemalec na potniški križarki. Poslala sem prošnjo, čeprav nisem pričakovala, da bi lahko dobila tako zanimivo službo… Pa sem jo. Nek petek sem kar preko spleta imela razgovor z britanskim podjetjem in kar takoj so mi rekli, da bi me radi zaposlili in, da če se strinjam čez en teden letim na Kanarske otoke. In sem šla. Nekateri so bili skeptični, a domači so me vseeno podprli in mi dali tisto glavno potrditev, da je vredno poizkusiti.

Na ladjah sem nato delala skoraj tri leta, sprva kot snemalka, kasneje kot fotografinja. Sprva nisem niti dobro vedela kaj me čaka in kam vse bom odplula. Moja pustolovščina se je začela na ladji Fred Olsen Breamar na Kanarskih otokih. Sledilo je prečkanje Atlantskega oceana in nato nekaj mesecev odkrivanja Karibskih otokov in okoliških držav. Tam sem uspela plavati z delfini, pa plesati salso z domačini na Kubi in obiskala sem trdnjave, ki so spominjale na film Pirati s Karibov. Za tem smo spet prečkali Atlantik in kmalu smo pluli znotraj Arktičnega kroga na Norvšekem. Obiskali smo države Severne, Južne in Zahodne Evrope, kjer sem med drugim izpolnila dolgoletni želji – obisk zanimivega kraja Giants Causeway na Irskem, ter palače Alhambra v Španiji. Enkrat pa sem v Copenhagnu na Danskem v daljavi videla takrat največjo potniško ladjo na svetu, in ladijskemu kolegu, ki je stal poleg mene sem rekla: “Enkrat bi rada delala na tako veliki ladji.” Rekel mi je da sem zmešana. Pa sem mu odvrnila: “Če sem tole prisanjala lahko tudi največjo ladjo…”

Ravno zaradi tega cilja sem poslala prošnjo za zaposlitev k drugemu podjetju. Nekaj tednov kasneje so me poslali na tridnevno uvajanje v Miami in šele zadnji dan predavanj so nam povedali na katero ladjo se bomo vkrcali in kdaj. Rečeno mi je bilo: “Anja, jutri zjutraj letiš v Avstralijo. Vkrcala se boš na ladjo Royal Caribbean Radiance of the Seas.” To je bila zame popolnoma nepričakovana destinacija. In sem šla. Pluli smo okrog Avstralije, kjer sem uspela crkljati koale in kenguruje, snorkljati ob Velikem koralnem grebenu, videla sem gromozanske netopirje in dotaknila sem se operne hiše v Sydneyu. Pluli smo naprej na Novo Zelandijo, naprej na Francosko Polinezijo, kjer sem plavala z morskimi psi in morskimi biči, povrh vsega pa me je opeklo sonce na Bora-Bori (pa kaj potem, če sem bila rdeča kot paradižnik, bila sem v raju!). Nato smo prišli na Havaje, kjer sem se naučila surfati in se zaljubila v tamkajšnjo kulturo in življenski slog. Havaji ostajajo meni najljubša destinacija do zdaj… Tam sem med snorkljanjem uspela srečati tudi ogromne želve, ki so plavale kar med nami. Po tropskih Havajih pa smo prečkali Pacifik in se za dva tedna ustavili v Portlandu, Oregon, ZDA, kjer so ladjo postavili na suho, da so lahko na njej izvedli nekaj popravil in obnovitvenih del. Takrat je imela naša ekipa precej prostega časa, zato smo pri lokalnih turističnih informacijih vprašali kaj je v okolici zanimivega in vredno ogleda. Pokazali so nam fotografijo čudovitega slapu. Oči so se mi zasvetile. To je bil slap, ki sem ga imela celo srednjo šolo kot ozadje na računalniku. Takrat sem mislila da je samo fenomenalna risba, kot nekaj iz filma Gospodar prstanov, šele kasneje sem izvedela, da je realna fotografija, a nikoli se nisem ukvarjala s tem kje to je. Res smo se odpravili na izlet do Multnomah Falls in v živo sem videla ozadje z mojega računalnika. V tistem trenutku sem si rekla, da če res lahko stojim na tem kraju, potem je možno vse. Nato je naša ladja izpljula proti hladni Aljaski, kjer smo vsak teden gledali ledenike in neokrnjeno naravo. Pogosto smo srečevali velike kite, a žal sem jih jaz uspela videti samo enkrat. 

Nato je prišel čas da me spet pošljejo na drugo ladjo in prosila sem, če se lahko vkrcam na takrat največjo in najnovejšo križarko, Royal Caribbean Harmony of the Seas. In res so mi izpolnili to željo. Na tej ladji sem plula samo po Karibskem morju, a to mi je popolnoma odgovarjalo, saj že od nekdaj obožujem in sanjam tropske kraje. Sem se pač sončila pod palmami na Bahamih, kar res ni tako hudo… Tik pred iztekom moje pogodbe sem uspela obiskati še eno od starih majovskih mest, Coba v Mehiki. Od nekdaj sem oboževala majovsko kulturo, nikoli pa si nisem predstavljala, da bom splezala na vrh ene najvišjih piramid, ki jih je ustvarila ta kultura. 

Ne samo kaj vse sem v tem času videla in katere kraje vse sem obiskala, bolj pomembno mi je kaj vse sem doživela in kaj sem se naučila v teh letih. Delala sem to kar sem si želela delati, bila sem v tujini, potovala sem, pridobila nove prijatelje s celega sveta… Najbolj neverjetna izkušnja v mojem življenju. Marsikdo me vpraša zakaj sem sploh prišla nazaj v Slovenijo. Zato, ker sem šele po vsem tem času od doma ugotovila, da pravzaprav kar malce pogrešam Slovenijo in dom, predvsem pa sem potrebovala počitek. Vse zgoraj napisano je slišati super, pa tudi bilo je super, ampak vsi pozabljajo, da sem bila na ladji v službi. Delala sem od 8 do 12 ur vsak dan. Delo je bilo stresno, naporno, vse je moralo biti narejeno izredno hitro, dobro in učinkovito. Včasih sem imela odlične nadrejene, včasih katastrofalne. Kabino sem vedno imela v podpalubi, brez oken, delila pa sem jo še z eno sodelavko. Kar naprej sem bila med ljudmi in težko je bilo najti čas zase, ali pa sploh čas za počitek. Ni bilo vedno lahko, a tisti dobri trenutki so odtehtali slabe. S tega stališča je bila celotna izkušnja izredno poučna, predvsem pa sem bolje spoznala samo sebe.

Še vedno me vleče v svet, a veliko manj kot me je vleklo prej. Zdaj sem prvič v življenju zadovoljna na kopnem, v Sloveniji, predvsem pa me je celotna izkušnja oblikovala v osebo kot sem zdaj – menda za sodobne standarde rahlo čudna, pa kaj potem, sama sebi sem čisto všeč. 🙂

Sedaj pišem knjigo o teh mojih pustolovščinah in upam, da jo uspem dokončati tekom leta. Pišem sicer v angleškem jeziku, naprodaj pa bo v spletni prodaji na Amazon-u. V meni je neka želja, nek občutek, da moram mojo zgodbo deliti z drugimi. Upam, da s tem spodbudim koga, da začne verjeti vase in, da bo sledil svojim sanjam, kakršnekoli že so.

Bereš jo lahko na – www.anjaperse.com

Projekt so podprli:

Teja Bandel Castro s.p., 
psihologinja in psihoterapevtka. Dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami, ima izkušnje z delom z odraslimi osebami z duševnimi motnjami in drugimi zdravstvenimi težavami. Izvaja partnersko in družinsko terapijo ter sodeluje kot administratorka v Facebook skupini Sočutno partnerstvo.  
teja@addictiva.si 

Spletna trgovina Z OTROKI DOMA;
Jasmina Robnik Poličnik: mama, žena, raziskovalka vzgoje, sočutni varuh otrok, podjetnica, teologinja, kreator lepšega sveta… in lastnica podjetja Z otroki doma. Z otroki doma ponuja spletno trgovino in svetovanje na področju vzgoje in osebne rasti. Sledijo otrokovemu razvoju in iščejo ter izdelujejo kvalitetne in varne pripomočke za otroke in materiale montessori. Njihovo poslanstvo je spoštovanje do otrok in njihov zdrav psiho-fizični razvoj. 
https://www.zotrokidoma-shop.si/ 

Socuten.si;
Mama dveh šoloobveznih otrok, predavateljica, vodja starševskih skupin ter mentorica za osebno rast ter sočutno in avtentično vzgojo, Janja Urbančič s pomočjo spletnih seminarjev pomaga staršem, da se čedalje bolj zavedajo sebe, svojih preteklih zgodb, ki vplivajo na njihovo starševstvo, partnerstvo ter njihove odnose na splošno in jih na tak način začenjajo razreševati. Vodi Sočutno akademijo, v kateri več kot 700 staršev s pomočjo 25. strokovnjakov osebnostno raste in se medsebojno podpira. Je avtorica večih izdelkov za povezovanje in komunikacijo (plakat za učenje čustvene inteligence otrok ter partnerske in družinske igre s kartami). 
www.socuten.si

Inštitut Vita Bona;
Inštitut Vita Bona izvaja individualne, partnerske in družinske terapije po relacijskem modelu. Prizadeva si za zakonsko ureditev psihoterapije, ki bi morala biti dostopna vsem. S projektom Sočutno varstvo otrok uspešno izobražuje starše in strokovne delavce na področju rahločutne pedagogike, ki temelji na znanstvenih odkritjih razvoja možgan ter teorije navezanosti. Vodi fb skupino Sočutno partnerstvo, kjer strokovni moderatorji in psihoterapevti odgovarjajo na anonimno zastavljena vprašanja. 
https://www.druzinska-terapija.com/ 

Dr. Špelca Morojna;
je najprej ljubiteljica narave, potovanj in mama treh najstnikov. Nato je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju razumevanja čustev, predavateljica in pisateljica, med drugim uspešnice POMAGAJTE NAJSTNIKOM (in drugim ljudem okoli sebe) IZRAZITI JEZO. Je avtorica metode “F.E.E.L. – 4 koraki za čutenje, zdravljenje in manifestacijo”, ustanoviteljica in vodja izobraževalnih programov F.E.E.L. ACADEMY in F.E.E.L. LEADERSHIP, njena vizija in poslanstvo pa je, da bi vsi ljudje na svetu živeli v zdravem in iskrenem odnosu do sebe in do drugih. 
https://www.poslovnaboginja.com/

Podporniki projekta Navdihnimo najstnike