Te dni mineva 5 let od najine obletnice poroke. Čudovit dan, ki naju v spominu odnese vseh 11 let nazaj, ko sva prijadrala v najin skupni pristan.

Ko sem bila še majhna deklica mi je mami na sprehodu ob morju vedno govorila, da se ti, če vidiš zvezdni utrinek, izpolni najbolj skrita želja. Ker videti zvezdni utrinek ni vsakodnevna stvar, nikoli nisem oprezala za njimi. Pravzaprav je lovljenje zvezdnega utrinka zame kot iskanje štiriperesne deteljice v travniku polnem deteljic.

Iz deklice sem rasla v najstnico in medtem, ko sem počasi začela rasti v punco sem pri svojih 16 letih spoznala njega. Zaljubila sva se in si po treh letih ljubezni našla najin prvi skupni domek v Ljubljani. Po 4 mesecih sva se preselila v Štepanjsko naselje, kjer sva se res odlično počutila in imava prelepe spomine na tisto obdobje. Bil je že hladen jesenski večer, ko sva po parkirišču stopala do našega bloka. Čisto po(ne)sreči sem pogledala v nebo in pred seboj zagledala… Zvezdni utrinek.

V srcu mi je postalo toplo in začela sem se spraševati česa sem si tisti trenutek najbolj želela.

Je bil to uspeh, nakup avta, stanovanja? Nova služba? Vložek v moj hobi?

Ne, nič od tega. Za vse to sem nekje v sebi vedela, da zmorem poskrbeti sama. S svojimi rokami, lastnim delom in lastnim umom.

In prav te dni, ko sem pripravljala presenečenje za mojega zlatega moža, me je zadelo kot strela z jasnega. SEVEDA! Ker doma žal nisem imela primernega zgleda kako naj bi moški bil spoštljiv, nežen, ljubeč, prijazen in skrben do svojega otroka, do žensk in do soljudi nasploh sem, glede na to, da naj bi si partnerje izbirali glede na svoje starše, potrebovala točno to – ČUDEŽ!

In točno tisti večer pred dnevi sem se zavedla, da se mi je tistikrat, ko sem v hladni jesenski noči, z njim v roki opazila zvezdni utrinek, izpolnila neizrečena želja. On je postal moj čudež!

Preden sva se poročila, sva v 6 letih veze doživela marsikaj. Od rojstev do smrti, porok in ločitev. Bolezni, zdravja, nesreče. Vzponi, padci, preizkušnje. Prepričana sva bila, da sva “doživela že vse” in, da sva pripravljena na nov korak. Prepričana sva bila, da sva prestala “test” in sva “zrela” za poroko. In sva se poročila. Na najbolj vroč dan v letu 2014.

Prihodnje leto konec leta se nama je rodil prvi sin, s katerim smo preživeli res naporno nosečnost. Sama sem bila ves čas pretirano jokava in predvsem v začetku sem se zaradi hude jutranje slabosti in bruhanja spraševala če jaz vse to sploh zmorem. Ker to še ni bilo vse, me je po porodu ujela še poporodna depresija. Z možem sva se začela oddaljevati, saj zaradi pomanjkanja spanja ni več ostajalo veliko časa za naju.

Pa sem se podala na pot osebne rasti. Medtem, ko je sin že zelo kmalu kazal svoj vztrajen karakter sem se poglabljala v naš razvoj, razvoj naših možganov, da bi ga čimbolj razumela in bi kar najbolj lahko sodelovala z njim. Čas je tekel, prepad se je večal. In nekega večera me je mož ujel, skupaj sva začela krpati prepad in postajala sva močnejša, trdnejša in zaljubljena kot še nikoli. Stopila sva na posebno, novo pot, ki nama je bila strašljivo nepoznana, a hkrati tako osvobajajoča. Sledil mi je!

Marsikateri moški zamahne z roko. On ni. Kot nejeverni Tomaž je pogledoval preko moje rame, ko sem prebirala knjige in članke, ki so mi pomagali razumeti samo sebe, svojega otroka, moža. Odnose. In počasi, vendar zanesljivo je odprl svoje srce in začel na boljše spreminjati tudi svoje življenje. Lahko bi mi obrnil hrbet, lahko bi zaprla vrata za seboj in šla v novo življenje vsak svojo pot. Pa je ostal ob meni. Kaj to ni ČUDEŽ?

Danes sedim v njegovem objemu, ne morem se navzeti njegovega vonja, nagledati njegovih oči in naposlušati njegovega glasu.

Imejte se radi ❤