“Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način.” (L. N. Tolstoj)

Piše: Teja Bandel Castro, SPONZOR PROJEKTA NAVDIHNIMO NAJSTNIKE

Ko sem se lotila pisanja tega prispevka, je bil zgornji Tolstojev citat eden od prvih, ki mi je prišel na misel, saj sem pred kratkim brala razmišljanja o tej vsebini v povezavi s stili navezanosti v družini. Kaj je res tisto, kar naredi družino srečno? Ali je to ena sama značilnost, skupni imenovalec, ali jih je več? Ker sem že omenila stile navezanosti, naj najprej obrazložim na ta način. V družinah smo vsi navezani eden na drugega, čeprav morda včasih ne izgleda tako, sploh v družinah, kjer so si člani odtujeni. Ampak še vedno so navezani, le na način, ki za njih ni najbolj varen. Torej, poznamo eden, varen način navezanosti, in več ne-varnih stilov navezanosti. Potreba po navezanosti je osnovna BIOLOŠKA potreba, ki nam je prirojena. Osnovna potreba novorojenčka je, da se naveže na osebo-starša, ki poskrbi za njegovo varnost ter da mu zadovoljuje ostele fiziološke in psihološke potrebe. Če je ta starš DOVOLJ DOBER (NE POPOLN!) pri negi, skrbi in zadovoljevanju potreb dojenčka, če je predvidljiv, če ga varuje, če ga ne spravlja v hujše stiske in frustracije, potem se  varno naveže nanj. Varna navezanost za posameznika pomeni, da bo v nevarnih okoliščinah, ali ko potrebuje pomoč drugih oz. jih potrebuje za zadovoljevanje svojih potreb, znal najti varno zavetje, ljudi, ki mu bodo pomagali in ga zaščitili. Ne-varno navezan posameznik pa nasprotno, tega večinoma ni zmožen. V zgodnjem otroštvu je namreč dobil izkušnjo, da se na druge ne splača oz. ni možno zanesti, da bodo zadovoljili njegove potrebe in poskrbeli za njegovo varnost. Zato tega niti ne išče, ali pa ne zna najti v odraslosti. Poznamo pa več različnih stilov ne-varne navezanosti – zato je vsaka nesrečna družina nesrečna na svoj način. 

Kaj lahko še povem o srečnih družinah? V njih je najbolj pomembno, kako se počuti posamezen član družine. Odzivajo se na potrebe drugih, predvsem starši na potrebe otrok, pa tudi partnerja eden do drugega. Ni važno število članov, ni važna oblika družine, kje živijo, ni tako zelo pomembna količina denarja, ki ga imajo, važno je medsebojno sprejemanje, spoštovanje, sprejemanje odgovornosti. Važna so tudi pravila in rutina, ki dajejo vsem družinskim članom občutek varnosti in predvidljivosti. Pomembna je fleksibilnost, da se znajo v tistem trenutku prilagoditi na spremenjene okoliščine, pa četudi so načrtovali malo drugače. 

Kaj lahko naredite vi? 

-Sprejemajte talente članov družine, da spodbujate njihovo avtonomijo in avtentičnost, pa tudi povezanost. Tako bodo vedeli, kdo so in kaj želijo doseči v življenju. 

-Če člani družine doživijo hujši, ali celo travmatični dogodek, jim stojte ob strani, saj s tem povečate možnost, da ga bodo predelali brez večjih posledic.  

-Vedno znova se učite od svojih članov družine, bodite odprti za nove izkušnje. Po drugi strani stojte za svojim znanjem in jim nudite oporo, trdnost in predvidljivost. 

-Svoje člane družine dojemajte kot svoj klan, bodite ponosni na njih, podpirajte in branite jih. -Poslušajte in poskušajte razumeti, preden se prepirate. O slabih izkušnjah se pogovorite na iskren in toleranten način, bodite radovedni in sprašujte. 

-Družite se tudi z drugimi ljudmi.

-Prizadevajte si za skupne kulturne, intelektualne in športne interese. 

-Bodite pozorni, kaj je pri vaših članih družine dobrega in pozitivnega, in to tudi krepite.

-Oblikujte in vzdržujte obrede. Sodelujte pri skupnih dejavnostih.

-Delite zgodbe – vsak se želi izražati in biti slišan. Vzemite si čas eden za drugega, v avtu, med obedom, kar tako. Ugasnite naprave. 

Marsikatera družina pa se sooča s preprekami, ko prihaja do konfliktov, ko je potrebno reševati probleme, ko so eden ali več članov družine v stiski. Če vam dlje časa ne uspe rešiti težav, če ste poskušali že vse možne načine, ki jih poznate, če vam družina razpada, vi pa bi jo želeli ohraniti, potem vam priporočam, da se odločite za družinsko svetovanje. Družinski terapevti vam pomagamo, da spet najdete ravnotežje v svoji družini, da postanete s sabo in s svojimi odnosi spet zadovoljni. Skupaj iščemo načine, kako vas najbolj razumeti, kakšen način delovanja je za vas najbolj optimalen ter kakšni cilji in rešitve so za vas najbolj sprejemljivi. Ne bojte se; včasih je le potrebno pogledati malo globlje vase, terapevt pa vam pri tem pomaga tudi z osvetljevanjem vlog in namenov vedenja in čustev vsakega člana družine. Še vsak, ki se je pogumno podal na to pot, je iz nje nekaj izvlekel, ponavadi veliko več, kot je na začetku pričakoval.

Teja Bandel Castro; sponzorka projekta NAVDIHNIMO NAJSTNIKE
psihologinja in psihoterapevtka. Dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, ima pa tudi izkušnje z delom z odraslimi osebami z duševnimi motnjami in drugimi zdravstvenimi težavami. Izven svojega rednega dela izvaja partnersko in družinsko terapijo ter sodeluje kot administratorka v Facebook skupini Sočutno partnerstvo. Najdete jo na www.addictiva.si, na email naslovu teja@addictiva.si in na tel. št. 031 013 613.

Teja Bandel Castro