Piše: Anže Majdič, gasilec

Prvi stik z gasilci sem imel pri sedmih letih, ko smo se z očetom vračali iz cirkusa v Ljubljani (danes ne hodim več v cirkus zaradi načina, kako živali pripravijo do nastopanja). Ko smo zavili na cesto proti domu, sem opazil modre luči, kmalu za tem pa tudi kraj prometne nesreče. Trčili sta dve vozili, v katerih sta bili ukleščeni dve osebi. Na kraju so že bili policisti, reševalci in seveda gasilci, ki so takrat s tehničnim posegom iz vozila že reševali ponesrečene. Po cca. 15 minutah so iz vozila rešili prvo osebo, par minut kasneje pa tudi drugo. Vmes je eden od gasilcev stopil do poškodovanke, ji prinesel odejo ter jo ogrnil. Takrat je v  meni nekaj naredilo »klik« in vedel sem, da hočem to početi tudi jaz. Ta prizor imam še danes v glavi in spomnim se, kot bi bilo včeraj.

Pa začnimo na začetku.
V šoli sem imel precej težav z učenjem. Težko sem se učil, si zapomnil stvari. Posebej matematika mi nikakor ni šla, zaradi tega sem se precej obremenjeval. Ker sem se težko učil, tudi nisem bil ravno priljubljen, oziroma nisem imel veliko prijateljev. Imel pa sem jih par, na roko bi jih lahko prištel, ki so mi z veseljem pomagali, si vzeli čas zame. Zaradi njih je bila osnovna šola lažja in za to jim bom vedno hvaležen.

Verjemite mi – kot pravijo danes nekateri starši »ah, saj je samo malo zbadanja« – NI tako preprosto kot se sliši! Otroku tako zbijaš samozavest, voljo, spraviš ga lahko tako daleč, da bo vedno imel o sebi najslabše prepričanje, da nikoli ne bo dober za nikogar. Sedaj pa si predstavljajte, da gre s to mislijo vsak dan v šolo, kasneje v življenje. Ni ravno super popotnica kajne? Jaz osebno sem imel dolgo ta predsodek v glavi.

Potem pa je prišlo obdobje, ko sem stopil tudi v skavtske vrste, v katere me je na taborniški vikend povabil prijatelj iz osnovne šole. Tu sem dobil spodbudo! In tako tudi našel  veselje do taborjenja, hribov in vsega kar paše zraven. Skavti so mi v tistem obdobju res veliko pomagali!

Moja gasilska pot se je začela med vajo požarne varnosti v osnovni šoli. Tako, kot vsako leto so tudi tistega leta prišli gasilci s svojimi vozili ter opremo. Ko je zazvonil alarm in smo vsi zapustili šolo ter se zbrali na šolskem dvorišču sem pristopil do tovariša in ga vprašal kdaj in kam lahko pridem, če želim postati gasilec. Izvedel sem vse, kar sem potreboval in tako se je pričela moja gasilska pot.

V gasilskih vrstah sem zdaj že 15 let. Najprej sem bil pripravnik, kjer sem opravil osnovi tečaj, kasneje pa izpit za operativnega gasilca. Šele s tem izpitom se lahko udeležuješ intervencij. Ker pa so posredovanja naporna in zahtevna, predvsem pa moraš imeti dovolj znanja, da lahko učinkovito rešuješ, pa hodimo na razna predavanja, seminarje in tečaje, ki so organizirani s strani GZS ali pa lokalne GZ. V kratkem upam, da pod streho spravim še šolo za poklicnega gasilcaJ

Nisem še imel reševalne akcije za katero bi rekel, da je bila psihično prezahtevna zame.  Včasih seveda »pride kaj za tabo«, to je stvar vsakega posameznika. Če pa že govorimo o tem, pa mi je v spominu ostal primer, kjer je prišlo do trčenja s kolesarjem. Na kraju se je izvajala reanimacija kolesarja (otrok), ki pa žal ni bila uspešna. Takšni dogodki ti ostanejo v spominu, a zaenkrat še nisem pomislil na to, da bi vse skupaj pustil. Včasih so posredovanja res naporna tako fizično, kot mentalno.  Je pa tukaj vedno timsko delo, nikoli nisi sam, vedno delamo skupaj. Tukaj ni prostora za “jaz” – SMO EKIPA! Pazimo eden na drugega. Smo tovariši.

V prostem času najraje uživam v družbi otrok še posebej, če jih lahko kaj naučim. To mi res veliko pomeni. Sicer pa moj dan ni nič posebnega, vsi prostovoljci imamo službe, drugi družine, vsak svoje obveznosti. Posebej zaradi svojega dela ne treniram, se pa rad ukvarjam s športom. Predvsem v hribih moja duša najde mir, pa tudi telo nam bo na stara leta hvaležno za nekaj gibanja. Sicer pa imamo vsak četrtek operativne vaje, kjer treniramo razne scenarije. Da ne omenjam, koliko drugega časa skozi vse leto pustimo, tudi na račun dopustov, ko gremo na izobraževanja ali ko so večji dogodki. Nekateri vzamejo celo dopust, da lahko pomagajo. Seveda obstajajo refundacije, ampak to ni vedno zagotovilo, saj jih nekatera podjetja ne želijo ali nočejo izplačati.

Opiši nam, prosim, postopek od trenutka, ko izveš, da moraš na pomoč, do trenutka, ko pridete skupaj na mesto »nesreče«. (pozivnik, ali imaš kakšno prednost v prometu, glede na to, da hitiš v gasilski dom ipd)” .

 Poziv te lahko doleti, ko delaš zunaj na vrtu, si v trgovini, pelješ otroka v šolo, ponoči ko spiš, ali pa zjutraj ko se briješ in imaš ravno peno že na sebi – in to se mi je nekajkrat že zgodilo 🙂 .

Nič posebnega ni, sicer. Ko zapiska pozivnik in telefon, pogledaš za kakšen dogodek gre, se obuješ, usedeš v avto / na kolo ali pa tečeš; odvisno kje te doleti. Sam osebno za prednost v prometu ne uporabljam nič posebnega, je pa res, da takrat stopim malo na plin, naredim tudi kakšen prekršek. Ampak tako pač je. Ko prideš v gasilski dom se preoblečeš v požarno ali tehnično obleko; odvisno kakšen je dogodek, obuješ škornje, pograbiš čelado, se usedeš v tovornjak, počakaš da se nabere ekipa in potem izvozimo na dogodek.

Vodja v vozilu razdeli naloge, vsakemu posamezniku tudi pove kaj bo kdo počel. Ko pridemo na kraj vsak točno ve kaj je njegova naloga in tako skozi čas speljemo intervencijo.  Ko pridemo nazaj v enoto se pregleda in očisti oprema, ki se je uporabljala ter zamenja, v kolikor se kaj uniči. Vodja intervencije napiše in oda poročilo na RECO 112.

Tako približno je na intervenciji, ne smemo pa pozabiti, da nismo sami, saj sodelujemo z ostalimi službami, kot so Nujna medicinska pomoč, policija, cestna služba itd.. Vsi delamo za isti cilj!

To kar počnemo mi, ni mogoče plačati. Rad to počnem!

Projekt so podprli:

Sponzorji projekta Navdihnimo najstnike

Teja Bandel Castro s.p., 
psihologinja in psihoterapevtka. Dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami, ima izkušnje z delom z odraslimi osebami z duševnimi motnjami in drugimi zdravstvenimi težavami. Izvaja partnersko in družinsko terapijo ter sodeluje kot administratorka v Facebook skupini Sočutno partnerstvo.  
teja@addictiva.si 

Spletna trgovina Z OTROKI DOMA;
Jasmina Robnik Poličnik: mama, žena, raziskovalka vzgoje, sočutni varuh otrok, podjetnica, teologinja, kreator lepšega sveta… in lastnica podjetja Z otroki doma. Z otroki doma ponuja spletno trgovino in svetovanje na področju vzgoje in osebne rasti. Sledijo otrokovemu razvoju in iščejo ter izdelujejo kvalitetne in varne pripomočke za otroke in materiale montessori. Njihovo poslanstvo je spoštovanje do otrok in njihov zdrav psiho-fizični razvoj. 
https://www.zotrokidoma-shop.si/ 

Socuten.si;
Mama dveh šoloobveznih otrok, predavateljica, vodja starševskih skupin ter mentorica za osebno rast ter sočutno in avtentično vzgojo, Janja Urbančič s pomočjo spletnih seminarjev pomaga staršem, da se čedalje bolj zavedajo sebe, svojih preteklih zgodb, ki vplivajo na njihovo starševstvo, partnerstvo ter njihove odnose na splošno in jih na tak način začenjajo razreševati. Vodi Sočutno akademijo, v kateri več kot 700 staršev s pomočjo 25. strokovnjakov osebnostno raste in se medsebojno podpira. Je avtorica večih izdelkov za povezovanje in komunikacijo (plakat za učenje čustvene inteligence otrok ter partnerske in družinske igre s kartami). 
www.socuten.si

Inštitut Vita Bona;
Inštitut Vita Bona izvaja individualne, partnerske in družinske terapije po relacijskem modelu. Prizadeva si za zakonsko ureditev psihoterapije, ki bi morala biti dostopna vsem. S projektom Sočutno varstvo otrok uspešno izobražuje starše in strokovne delavce na področju rahločutne pedagogike, ki temelji na znanstvenih odkritjih razvoja možgan ter teorije navezanosti. Vodi fb skupino Sočutno partnerstvo, kjer strokovni moderatorji in psihoterapevti odgovarjajo na anonimno zastavljena vprašanja. 
https://www.druzinska-terapija.com/ 

Dr. Špelca Morojna;
je najprej ljubiteljica narave, potovanj in mama treh najstnikov. Nato je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju razumevanja čustev, predavateljica in pisateljica, med drugim uspešnice POMAGAJTE NAJSTNIKOM (in drugim ljudem okoli sebe) IZRAZITI JEZO. Je avtorica metode “F.E.E.L. – 4 koraki za čutenje, zdravljenje in manifestacijo”, ustanoviteljica in vodja izobraževalnih programov F.E.E.L. ACADEMY in F.E.E.L. LEADERSHIP, njena vizija in poslanstvo pa je, da bi vsi ljudje na svetu živeli v zdravem in iskrenem odnosu do sebe in do drugih. 
https://www.poslovnaboginja.com/

 Že spremljate Mamino dlan tudi na Facebooku?