Prvi del tukaj 🙂

… Ker sem vedela, da bo hud podvig priti do ključev, sem možu povedala, da jaz ne grem dol. Pa je po dolgem pregovarjanju šel sam, ker je ključe pač rabil 🙂 . In je pozvonil. Povedal, da ima nadstropje višje tako spretno ženo, da je ključe vrgla k njim na balkon. Gospa je povedala, da je slišala “en čuden zvok”, ampak ni vedela kaj je bilo. Pa je šla po ključe in zadeva je bila zaključena. Midva sva ob vsem dogajanju vseeno umirala od smeha in spoznanja glede mojih spretnosti. Od takrat naprej mi k sreči ne reče več naj ključe vržem skozi okno ali balkon, ker tega res ne maram. 😉

… Medtem, ko sem razmišljala kako je lahko tako resno reagirala na takšno hecno stvar, pa sem se vprašala kaj za lepši odnos lahko naredim jaz, sama.

Hvala sinu, ki me je naučil veliko, veliko novega o naših življenjih že pred prihodom. Pa sem opazovala. Živimo visoko v bloku. Nimamo dvigala. Gospa je starejša in ne hodi več najlažje. Skrbi za moža. Velikokrat je bila zamišljena, zadržana. Pa je prišel dan, ko smo se lotili manjših popravil v stanovanju. En dan sem jo ravno videla in se opogumila. Stopila sem do nje, začutila spoštovanje in povedala, da želiva zavrtati nekaj lukenj in zabiti nekaj žebljev. Da se opravičujem, če bo kakšen dan malo glasnejše, da se bomo potrudili zadevo čimprej urediti.

Zanimivo, kako je moj iskreni pristop obrnil stvari na glavo. Spremenila je svoj pogled, povedala da je ne moti in, da razume. Zaupala mi je tudi, da so bili prejšnji podnajemniki precej glasni tudi ponoči in, da je bilo res precej neprijetno. Da je vse ok, da je odkar smo mi tukaj ponoči mir in, da ni razbijanja po stanovanju. Povedala sem da vem, da smo v času priprave kosila malo glasnejši v kuhinji, ampak res poizkušam paziti na ropot.

To sem sicer delala od vedno. Vedno mi je bilo mar tudi za druge ljudi. Lahko bi rekla, da je gospa (pre)občutljiva, a tako se počuti. So stvari, ki jo motijo. Tako, kot motijo mene in tebe. Lahko sprejmem, da jo to moti brez, da otežim naše življenje. Otroka, sploh starejši sin že vesta, da ji to ni všeč in je že precej pozoren tudi sam. Tudi sestrico že opozori, če imam jaz npr. polna usta pri kosilu.

Takrat se je življenje popolnoma spremenilo. Najin odnos pa sploh. Od takrat naprej vedno pokramljava na hodniku, vedno se z nasmeškom pozdraviva in … ne boste verjeli, kako mi je zadnjič nalepila obliž na moje srce.

Hčerka (stara je leto dni) obožuje oglašanje na hodniku zaradi odmevanja. Kljub temu, da ves čas ŠŠŠŠŠŠŠŠškam ona še vedno dela A – A – A .! In zadnjič rečem sosedi da mi je ful nerodno, ker smo znani po tem, da po hodniku hodimo tiho. Zavedam se, da je danes veliko nočnih služb, ali služb v izmenah. Tukaj so starejši ljudje, so dojenčki. Mamice z malimi otroci imamo še povsem sveže spomine na to, kako je, ko ti nekdo zbudi komaj uspavanega dojenčka. Zato striktno hočem, da smo na hodniku tiho in drugih sostanovalcev ne motimo, kar naša mala zaenkrat vztrajno bojkotira, ampak jo bomo naučili.

Skratka, ko sem ji povedala, da mi je zaradi tega zelo neprijetno mi je dejala samo naj se ne sekiram, saj je mala še otrok. Res, res mi je ta njen stavek veliko pomenil.

In danes lahko rečem le, da je super gospa in, da sem hvaležna zanjo, saj sem sprejela izziv in pogledala, kaj lahko spremenim sama pri sebi, da se zdaj vsi skupaj brez truda počutimo veliko boljše <3.

Na Facebooku mi že slediš? Polajkaj Mamino dlan in poglej na življenje z lepše strani! ❤