Zapisala: Dejana Dejanovič

Strah je primarno čustvo, ki poleg drugih čustev skrbi za naše preživetje. Zaradi zdravega strahu smo bolj varni, saj se izognemo nevarnim situacijam, če ga pravočasno začutimo. Zato je strah pomembno in potrebno čustvo, ki ga okusi vsakdo in je tudi nujen za razvoj naših miselnih sposobnosti. Pomembno je, da otroka, ki čuti strah ne ignoriramo, se iz njega norčujemo ali ga silimo v situacije, katerih ga je strah z namenom, da ga ne bo več strah. Da bo strah premagal. Pojavnost strahov pri otrocih je odvisna od strarosti otroka. Strah se pri otrocih pojavi zaradi izgube varnosti. Otroci v prvem letu strarosti se bojijo glasnih zvokov, če v prostor vstopi neznana oseba, višine, nenadnih nepričakovanih predmetov… Izgubo varnosti začutijo tudi, če se starši ne odzivajo na njihov jok, če jih »učijo« samostojnega spanja s tako imenovano Cry out metodo, če jih ne potolažijo, ko jočejo, če jim odrekajo telesni stik, ker se starši bojijo, da bi bil otrok razvajen in bo želel biti nenehno v naročju. Vse to lahko pri otroku zamaje temelje varnosti, zaradi katerih razvije strah, da ga bodo starši zapustili. Okoli 8. meseca otrokove starosti se pojavi izrazita stiska ob ločitvi otroka od matere, če je seveda otrok varno navezan na mami, ki ji rečemo tudi separacijska stiska. Nato si različne faze strahov sledijo v odvisnosti od starosti otroka. Okoli 2. leta je lahko otroka strah hrupa, alarma, velikih predmetov- predvsem glasnih, temnih prostorov, sprememb v okolju, ločitev od staršev…. Okoli 3. leta se otroci lahko bojijo teme, mask, živali, ločitev od staršev… Skratka, bolj kot se otrok zaveda okolice, večkrat lahko začuti strah pred neznanimi predmeti in situacijami. Za uspešno predelovanje strahu otroci potrebujejo umirjene starše, katerim zaupajo.

Problem pri strahu nastane takrat, kadar je zelo velik in iracionalen in nas ali našega otroka ovira pri vsakdanjem življenju. Sama poznam veliko odraslih, ki jih strah hromi, da bi živeli polno, svobodno življenje. Razlogi za strah pa se skrivajo v našem implicitnem spominu. Naj na hitro povem, kako v grobem deluje nas spomin. Spomin delimo ga na implicitni (temu radi rečemo nezavedno) in eksplicitni.

Veliko ljudi misli, da je spomin kot omara s predali, da ko si zaželimo spomniti nekega dogodka, da spominsko kartoteko iz predala enostavno vzamemo in imamo želeni spomin. Vendar to ne drži. Spomin deluje s pomočjo asociacij (vonj, podoba…). Spomin je način, kako dogodek iz preteklosti vpliva na nas v sedanjosti. V možganih se dogaja tole: kadarkoli doživimo izkušnjo, nevrone aktivirajo alektrični signali. Ko se te možganske celice aktivirajo, se pridružijo ali povežejo z drugimi nevroni. Te povezave ustvarijo asociacije.

Veliko ljudi tudi misli, da je spomin kot fotokopirni stroj. Ko spomin prikličete, vidite natanko kaj se je zgodilo v preteklosti. Tudi to ne drži. Kadarkoli prikličete nek spomin, ga spremenite. Spominjanje aktivira nevronsko gručo, ki je podobna tisti, ki je nastala v času spomina/zapisa, ni pa istovetna. Tako se spomini popačijo. Včasih se popačijo rahlo, včasih pa močno :).

Eksplicitni in implicitni spomin se med sabo prepletata in delujeta skupaj. Če razložim na primeru, ko ste se učili voziti avto. Ko ste prvič sedli za krmilo, vam je bilo težko opraviti vse potrebne naloge in napotke inštruktorja. Ko vam je razlagal, kje je sklopka, zavora, gas, pa ročna zavora, pa smerniki in stranska ter vzvratno ogledalo in na kaj vse morate biti pozorni na cesti (prometni znaki, semafor, udeleženci v prometu…) ste po vsej verjetnosti občutili strah in vzhičenje, pa tudi skrb kako boste vse to zmogli. Ko prikličete v spomin prvo uro vožnje, gre za eksplicitni spomin. Se pravi, eksplicitni spomin lahko zavestno prikličemo v spomin. Ko pa ste že mnogokrat vozili avto in se znebili strahu, tudi ste razvili svoj način vožnje in vozite brez da bi vsakič razmišljali kako boste prestavili, da morate vključiti smernik ob zavijanju, takrat je na delu implicitni spomin. Zaradi implicitnega spomina lahko delujemo, kot radi rečemo, na avtopilotu. Implicitni spomin je v bistvu evolucijski proces, ki nas varuje pred nevarnostjo.

Povezovanje implicitnega in eksplicitnega spomina je kot zlaganje sestavljanke. Implicitni spomin se začne kodirati že v maternici v zadnjem trimesečju in traja do danes. Če so implicitni spomini pozitivni, se počutimo varne. Zato je pomembno kako se odzivamo na potrebe dojenčkov. Problem nastane, če so spomini negativni. Takrat postanejo zakopane mine, ki nas hromijo, če jih ne ozavestimo (različni strahovi v odrasli dobi). Če otroci svojih bolečih občutkov ne osmislijo, jih začnejo lahko mučiti motnje spanja, hromeči strahovi in druge težave. Zato je pomembno, da skozi ZGODBO povzamemo vse občutke in dogodek uredimo. Mnogi mislijo, če ne govorimo o občutnih, da bo otrok pozabil. To tudi ne drži! Ko otrok doživi neko travmatično izkušnjo, mu vsi neprijetni občutki ostanejo v implicitnem spominu. Veliko staršev pa se noče o tem pogovarjati zato, da jih otrok ne bo znova začutil in da ne bi znova jokal. Pa je ravno nasprotno. Z otrokom se morate o tem pogovarjati, da lahko dogodek zloži v sosledje in tako predela strah. Tudi joka ni potrebno ustavljati. Jok je naravni mehanizem s katerim odložimo svojo stisko.

Del možganov ima prav to nalogo, da sestavi implicitne in eksplicitne spomine. Imenujemo ga hipokampus. Hipokampus sodeluje z različnimi deli naših možganov tako, da se vse podobe, čustva in občutke, ki se nahajajo v implicitnem spominu, poveže. Tiste koščke sestavljanke, ki jih ne poveže in ostanejo ločene med seboj, pomenijo zmešnjavo v naših možganih (strah, zmeda).

Implicitni spomin vpliva na naš občutek kdo smo, ne da bi se tega sploh zavedali. Odloča kako bomo presojali in doživljali svet okoli sebe in tudi kako bomo dojemali samega sebe (kakšno samopodobo bomo imeli). V odrasli dobi težko poslušamo jok, otroke puščamo same zaspati, ker so nas naši starši tako vzgajali in nas vodi naš implicitni spomin, zato ponavljamo enako, čeprav takrat za nas to ni bilo dobro. Če smo bili sami kritizirani, bomo imeli slabo samopodobo in bomo tudi v odrasli dobi osredotočeni na napake, na slabe stvari. Otroke nenehno popravljamo- s tem jih usmerjamo na napake, naše sporočilo njim pa je, da niso zadosti dobri. V odrasli dobi se bojimo napak, ker to enačimo s tem, da mi nismo dobri. V bistvu moramo svoje otroke naučiti, da so oni ok, da so napake sestavni del učnega procesa in da zarad napak ne pomeni, da oni niso dovolj dobri. Neraziskani spomini pri odraslem človeku, ki skuša živeti zdravo življenje, lahko povzročajo vsemogoče težave. Zaradi implicitnih spominov delujemo tako, kot si ne želimo. Stara občutja zanemarjenosti, osamljenosti, zapuščenosti, ponižanosti…., ki so jih povzročili bodisi naši starši, bodisi drugi, nam lahko preprečijo, da bi s svojimi otroki ravnali ljubeče in spoštljivo. Zato je zelo pomembno, da raziščemo svoje otroštvo, ozavestimo svoje rane in jih skušamo prečutiti. Šele, ko se soočimo z lastnimi strahovi, poiščemo njihov izvor ter jih prečutimo, šele takrat lahko živimo polno življenje.

Kako sva se s strahom pred temo soočila midva s sinom pa si lahko prebereš tukaj!