Se vam je že zgodilo, da je otrok hitro pritekel k vam rekoč “strah me je”?
Poznate tiste prestrašene oči, ki kar kličejo po vašem objemu?
Kako težko je sprejeti tisti otrokov prestrašeni jok!

Sama se spomnim kako zelo sem se bala teme. Predvsem me je bila groza hoje v kletne prostore, zato sem navadno vedno prosila babico, da gre z menoj. Včasih so me počakali le na vrhu stopnic, prižgane sem imela vse luči, v meni pa so se tresle vse kosti in želodec.

Skoraj prepričana sem, da med nami, starši ni otroka, ki se mu nebi kdo posmehoval, ko je bil prestrašen ali, da je strahu dajal ničen ali minimalen pomen. Meni so se. In ni hujšega kot je to, da te nekdo ustrahuje, straši ali pa se ti medtem, ko sam doživljaš grozo, smeji!

Moj sin je imel nekaj časa nazaj obdobje, ko mu je bilo, če se je ponoči slučajno zbudil, neprijetno. Sicer spimo v skupni postelji vsi štirje, a nekako kljub temu, da se je stisnil k meni ni mogel zaspati. Pa sem ga vprašala po nekaj dneh kaj ga teži. Povedal mi je, da mu je neprijetno, ker me ne vidi. Povedala sem mu o tem, kako zelo je bilo včasih strah mene in ga res popolnoma razumela kako se počuti. Res bi lahko naslednji dan le prižgala nočno lučko in stvar bi bila rešena. Ampak sva se zadeve lotila nekoliko bolj povezovalno.

Ko je hčerka spala popoldanski spanec sem mu predala prazno platno ter modro barvo. Spretno je prebarval celotno površino, jaz pa sem medtem izrezala delčke iz bleščečega kartona, ki sva jih kasneje na platnu zložila v obliko rakete. Imel je namreč obdobje, ko so mu bile rakete in vesolje neznansko blizu in vedno sva o tem govorila tudi tik pred spanjem.

Ko se je barva dobro posušila in sva raketo že namestila sem s kovinsko konico naredila luknjice za novoletne lučke, ki se ne segrevajo. Na zadnji strani sem jih oblepila še z lepilno pištolo (lahko jih tudi prelepite z močnejšim lepilnim trakom) zato, da sem jih dobro fiksirala. Platno sva namestila kar na nočno omarico in zvečer prižgala lučke. Ker smo že nekaj časa nazaj na Aliexpressu “pomotoma” naročili takšne, ki počasi ugašajo, ko jih izklopiš iz elektrike, smo zadeli terno! Med prebiranjem knjig smo imeli prižgane, ko smo se odpravili spat pa smo jih izklopili iz elektrike. Tako so lučke počaaasi ugašale vsaj pol ure. V trdi temi je bilo res lepo videti. Malega so tako pomirile, da jih ne rabimo več prižigat.

No fear / Brez strahu

Vesela sem, ker sem otrokov strah uspela mirno sprejeti, ga ubesediti, “odložil” ga je preko pogovora, v največji meri pa preko ustvarjanja, ko sva govorila o tem kako je tudi v vesolju tema in kako so majhne zvezdice prave lučke tam na nebu. Kadar je jasno nebo jih vsi skupaj zelo radi opazujemo. Tistega leta, ko sva z možem dahnila usodni da sva zvečer na sprehodu zagledala celo zvezdni utrinek! Vem, pocukrano romantično, ampak tako je pač bilo 🙂 .

Ker pa je strah eden izmed tistih “črvičkov”, ki se pojavi v vsakem otroku in živi v vsakem odraslem človeku, pa je ga. Dejana Dejanovič spisala nekaj o otroških možganih.