A veš… Tisti občutek, ko na testu zagledaš PLUS!?
A veš… Tisti občutek, ko prvič objameš svoje dete?
A veš… Tisti občutek, ko vidiš kako hitro odrašča, se uči in spreminja?

Ja, zagotovo veš! In prosim reci, da nisem samo jaz tista, ki imam ob vsaki novici o “sveži” nosečki, vse kocine pokonci?

Priznam, da sem vedno znova navdušena nad nosečnostmi, saj mi je le-ta največja skrivnost tega sveta. Je tako čarobna, tako sveta in tako lepa, da si zasluži vse naše spoštovanje.

Ko prihaja novo dete na svet bi ga mogli sprejeti z vso toplino, harmonijo in ljubeznijo, ki jo premoremo. Z vsem spoštovanjem in odprtega srca, da nas uči vsega najbolj nežnega, nedolžnega in čistega. Da nam pokaže kaj je ljubezen, kaj je nedolžnost, kaj je občudovanje. Kako posebni smo predvsem starši in sorojenci. Takšna svetost smo jim, da se samo ob našem dotiku pomirijo, zaspijo, najejo. Počutijo se varne, sprejete in ljubljene. Brez, da za njih “sklatimo zvezde z neba”. Da samo smo. Tukaj in zdaj. Ob njih in z njimi ❤ .

Kažejo nam čudovito mavrico, polno barv medtem, ko odrasli mnogokrat pozabljamo, da je še cela paleta med črno in belo. Kažejo nam, da je še cel nabor razpoloženj med žalosten in vesel. Kažejo nam…

Lahko bi naštevala v nedogled kako čudoviti so otroci. Ker se njihove čudovitosti sploh ne da opisati. Je kot premica, neomejena in poteka brez konca.

Pridejo pa v naša življenja ljudje, ki nas navdihnejo. Ki so v naših temnih dneh, ko smo polni strahu, obupa, žalosti in jeze… Izgubljeni… naše svetle zvezdice. A veš tista zvezdica, ki ti z vsem svojim sočutjem in predanostjo utrne solzo sreče, ko ti samo prizna, da je vse ok, da nisi vedno vesel, zadovoljen in nasmejan? No, sama sem pred leti v hudi godlji spoznala čudovito žensko, ki je letošnje leto povila svoje drugo dete ❤ . In kljub temu, da sem imela zeloooo natrpan urnik sem sledila svojemu srcu in izdelala majhno pozornost v spomin na čudovito vez, ki se je začela tkati kmalu po rojstvu. Bratec je dobil zaveznico, tako kot moj sin in verjamem, da bosta prav tako povezana, ljubljena in tudi nagajiva, kot najina dva škrata.

Ker sem bila omejena s časom pa sem se odločila za povsem preprosto darilo. S sinom sva zakorakala v trgovino, izbrala kupčke majic in bodijev brez potiska. Mali šef je izbral barvi in sva jo mahnila domov. Ko so vsi že spali sem se lotila izdelave. Iz nalepke sem izrezala črke in jih nalepila poljubno po majici. Vzela sem barvo za tekstil (na akrilni osnovi zato, da je ne rabim likat). Kapnila nekaj kapljic na podstavek, vzela zobno ščetko (imam namenjeno prav zato, brez skrbi 🙂 ), dodala kapljico vode in začela s “špricanjem”.

Ko sem bila z izgledom zadovoljna, sem si umila roke (da ne popacam izdelka!) in odložila, da se je do jutra posušilo. Zjutraj sem previdno odlepila črke in izdelek je bil pripravljen na pakiranje.

Mamica malih dveh zakladkov se je že javila in menda se je je presenečenje dotaknilo tam, kjer sem želela. V ❤