Ura je 23:45 in jaz sem vstala ter sedla za računalnik. Ker mi dnevi minevajo kot za šalo sem se šele zdaj, ta trenutek, ko ležim med mojima dvema otrokoma zavedla, da je danes dan, ki je posvečen vsem babicam. Ne našim biološkim, pač pa tistim, ki skrbijo za nas pred, med in po porodu. Vsaj tako naj bi bilo, ane?

Moj spomin na babico pri prvem porodu je žalosten in grenak. Zato pa je izkušnja ob drugem porodu tako lepa, nežna, srčna in sočutna da jo bom danes posvetila “Najini babici!”

Spomnim se, kako sem vsa nestrpna in žalostna hkrati stopila skozi velika bolnišnična vrata, saj me je naslednji dan čakal dogovorjeni carski rez. Prvič v življenju sem sina pustila doma, samega, z njegovim zlatim očkom, jaz pa odšla. Jaz, ki sem mu vedno obljubljala, da ga nikdar ne bom pustila samega in, da bom vedno ob njemu. V ta namen, da me je ves čas “čutil” ob sebi sem jima s sestrico že pred porodom izdelala posebna srčka, ki ju imata še danes.

Kljub temu, da je med prvim in drugim porodom minilo le dve leti in pol sem imela občutek, kot da sem v drugi porodnišnici. Skupaj s še eno nosečko sva sedeli v sprejemni čakalnici, obe malo nervozni. Kmalu so se odprla nihajoča vrata in izza njih je stopila mlada, prijazna in nasmejana babica. Kmalu nama je predala vsa navodila in nama odšla po bolniške halje. Predajo je pospremila z “danes vama bodo sicer malo na tesno, ampak že jutri vama bodo kot ulite”, nama pomežiknila in se nasmejala. Tako je v hipu razbila napetost in lažje sva se sprostili. Nameščeni sva bili sicer vsaka v svojo sobo in proti večeru, ko sem po telefonu mojima dvema že poslala poljubček za lahko noč, me je poklicala k izpolnjevanju vseh obrazcev, ki jih pred porodom moraš izpolniti. Zaradi grenke izkušnje, ki se mi je zgodila prvič (o tem bom zagotovo še kdaj pisala), sem tokrat vedela, da moram poudariti par stvari od katerih ne odstopam.

Ena izmed njih je bila, da želim, da mi hčerko čimprej, ko bo možno prinesejo v naročje. Da jo takrat obvezno tudi podojim. Da ji ne dajejo adaptiranega mleka, ampak mi jo tudi na intenzivno nego pripeljejo vsakokrat, ko zajoka, ko je lačna. Da želim, da je na intenzivni negi ves čas (ali čimveč, kolikor je možno) z menoj. Prisrčna babica je poslušala moje želje in mi povedala, da se bo o nekaterih morala posvetovati tudi z višjo babico. Poleg tega sem prosila še, da mi čimprej povedo kdaj bo carski rez na vrsti, da bo mož lahko pravočasno prišel. Želela sva, da otroka po porodu takoj predajo v očkovo naročje.

Ko sva z vso papirologijo končali sem lahko odšla nazaj v sobo, s kjer me je okrog 21:30 prišla poklicat še ena starejša babica, saj je sledilo še britje in vstavljanje “metuljčka”. Sicer že nasploh nisem ljubiteljica tega postopka, ker pa mi ga sestra ni mogla namestiti v desno roko, mi ga je v levo, kjer me že nekaj let vsaka stvar bolj boli. Nekako sem “preživela” in se odpravila spat. Do polnoči, oziroma do 11 zvečer sem še lahko pila, po tej uri pa sem mogla s pitjem prenehati. Spomnim se kako sem imela suha usta in še zjutraj sem si jih samo spirala. Roka me je bolela pri vbodu, sicer sem se počutila ok. Kar naenkrat pa se mi je zavrtelo, zato sem legla in ker me je začel oblivati še pot sem pritisnila tisti rdeči gumbek. Druga babica in medicinska sestra sta pritekli, me močili z brisačo in se z menoj pogovarjali. Občutek je počasi minil, a sem se še vseeno rajši zadrževala v postelji. Ko je prišel mož naju je druga babica odpeljala v porodno sobo, kjer so mi dali klistir in spet se je vrnilo slabo počutje. Roka me je še bolj bolela pri vbodu, slabo mi je bilo, oblival me je pot. Počasi sem začela čutiti malo treme v primeru, da bi bilo kaj narobe. A hkrati mi je bilo tako lepo, saj sva vse minutke, ko sem bila nekoliko boljše izkoristila za najin mini zmenek. No, edino, ko so me odpeljali proti operacijski so naju mogli spomnit na poljubček tako, kot prvič.

Ko so me pripravljali na operacijski mizi sem videla, kako si na drugi strani stekla včerajšnja babica umiva roke. Govorila sem z ultra prijaznim anesteziologom in bila spet povsem mirna. Že v prvo me je presenetil s svojim razumevanjem, potrpežljivostjo in prijaznostjo. Ko je bila ekipa zbrana, so mi vstavili še drugo kanilo in slišala sem kako je anesteziolog naročil naj spustijo anestezijo, meni pa rekel lahko noč. Odšteval je od 3 do 1 in ko je končal sem bila še vedno budna. Priznam, da me je zajela rahla panika, zato sem kar se je dalo hitro široko odprla oči in pogledala levo in desno. Takoj me je vprašal, če sem kaj jedla, povedala sem, da ne, da sem tešča. Pripravil mi je drugo “mešanico” (vsaj po navodilih sodeč) in uspavanje je tokrat uspelo.

Zbudila sem se z možem in hčerko ob sebi. Ostalo vam pripovedujem po moževih pričevanjih in slikah.

Ko so me pripeljali v sobo za intenzivno nego so se mi takoj pridružili hčerka, mož in babica. DOJILA SEM! (v prvo nisem imela te možnosti). In ravno te dni sva z možem malo brskala po fotografijah in ga vprašam… Kdaj si me pa to slikal? Pravi takoj, ko so te pripeljali na intenzivno nego. Pa ga gledam in mu povem, popolnoma prepričana, da nisem dojila. Pa pravi “o, ja, draga, pa si! Spomnim se kako se po prvem porodu tega časa nisi spomnila zato sem takrat posnel res ogromno slik zato, da bi ti lahko pokazal kako si preživela prve minute po bujenju kot mama. Dojila si, draga moja!” In potem mi je pokazal vse slike, ki jih je imel od tistega trenutka. Občutek, da se delčka svojega življenja ne spomniš je sicer grozovit. Ampak, ko sem videla kaj je naredil zame brez, da bi ga prosila (na to sem res pozabila) pa sem mu bila neskončno hvaležna in še ta trenutek imam solze v očeh.

Iskrena, iskrena in velika HVALA gre izbrani babici! Dokler je bila na izmeni ona, sem se res počutila slišano, videno, sprejeto, razumljeno, spoštovano. Večinoma so me vse mlade babice res, res pozitivno presenetile in si želim in upam, da bodo to svojo srčnost in pozitivno energijo obdržale ves čas svojega službovanja!

Ker me je v prvo zdelala poporodna depresija in sem večino časa prejokala že v porodnišnici, pa nisem naletela na razumevajoča ušesa, sem to tokrat tudi poudarila. Da v kolikor bo vse ok z obema, si želim domov. Torej nisem priganjala, sem pa povedala, da mi je ta občutek po porodu zadušujoč sploh, ker sem bila v manjši porodnišnici, kjer praviloma ostaneš kakšen dan dlje, kot npr v Ljubljani.

In res. Že naslednji dan sem šla z intenzivne nege do svoje sobe, kjer je bila princeska ves čas lahko ob meni kot, da sploh nebi rodila (tako so mi vsaj rekle babice in sestre). In po treh dneh sva odšli domov!

… za dva dni! …

Čez dva dni sva se vrnili zaradi zlatenice. In kdo naju je sprejel? Čudovita babica! Samo s tem, ko mi je povedala, da razume kako mi je, ko sem objokana stala pred njo, ko me je objela in povedala, da bo mala čisto “OK”, da se bo samo nekaj časa “sončila” mi je dala vse, kar sem tisti trenutek potrebovala. Ker ŽAL (to res upam, da bodo kmalu uredili) nisva mogli biti skupaj, saj imajo lučko le pri sestrah in babicah, mi je povedala, da sem lahko ves čas tam, če želim. Tam ni bilo nikogar drugega, zato sem lahko ves čas preživela pri njej ❤ . Vsake toliko časa naju je prišla pogledat, spodbujala z dojenjem in bodrila medtem, ko sta me, priznam, pediatrinji “tlačili dol”.

In uspelo je! Hčerka je bila po 24h ok, spet v mojem objemu. Po dodatnem dnevu (za vsak slučaj) sva končno odšli domov. In čeprav je prihod domov vedno najbolj sladek je spomin na čudovito babico za vedno vtisnjen v moje srce ❤ . Naši družini je omogočila res ljubeče spoznavanje, hčerka pa je prišla v ljubeče roke, ki jim lahko popolnoma zaupaš.

Zatorej hvala “Najini babici” in vsem srčnim, toplim, prijaznim in ljubeznivim babicam in babičarjem! Hvala, ker ste, ker velikokrat pustite svoje družine doma zato, da lahko pri porodu pomagate nam, da ustvarimo ali povečamo svojo družino. Hvala, ker tako lepo negujete in skrbite za naše zakladke medtem, ko morajo zdravniki poskrbeti za nas. Hvala, ker nas bodrite in se seznanjate z NOVIMI SMERNICAMI o dojenju! Hvala, ker razumete, da smo mame, starši tisti, ki smo odgovorni za otroka in spoštujete in uresničujete naše želje. Hvala, ker ste se odločili za ta poklic, srčne babice in babičarji!

Želim vam vse lepo ob vašem prazniku ❤ !