Kaj je tisto, kar resnično želite naučiti svoje ljube otroke? ❤

Z možem pravzaprav nisva dolgo časa razmišljala o tem, kaj ju želiva naučiti, saj svoje prepričanje čutiva v vsej svoji polnosti.

Stremiva k temu, da ju v bratsko-sestrski odnos nikoli ne siliva. Nikoli ju ne nagovarjava v stilu, da se med seboj morata igrati, da se morata razumeti ipd samo zato, ker sta brat in sestra. Še vedno verjameva v to, da sta vsak svoja celota in zato ima vsak svoje interese, svoj način dojemanja sveta in svoj trenutek, ki ga želi deliti z nami / s sorojencem ali pa ga rabi popolnoma zase. In vse to je popolnoma ok in normalno, človeško. Glede na to, da oba ekspresno rasteta in bo naša dojenčica čez mesec dni štela že leto dni, se tudi njun odnos vse bolj poglablja in razvija. Hčerka ima že izdelano “ime” za sina s katerim ga kliče, kadar ga ni v njeni bližini. Počasi že zdrži kakšno uro, da ni v njenem vidnem polju 🙂 .

Ko spremljam njun odnos mi je pri srcu lepo . Tako nežna sta en do drugega, a hkrati tudi nepopustljiva. Ko se počutita nemočna poiščeta najino pomoč. Hkrati pa skupaj zelo dobro sodelujeta! Prav te dni sta me presenetila kako sta si podajala žogo. Najtežje je, ko starejši potrebuje aktivni čas za igro, mlajša pa rabi mir in tišino. Hkrati pa najlepše takrat, ko sta oba na “isti valovni dolžini” in jima je njun skupen čas tako neprecenljiv, da se počutim kot lončnica na okenski polici. Takrat navadno možu šepetam naj ju “škljocne” potem pa se hitro nahraniva s čudovitimi prizori.

brat in sestra / brother and sister love

Kaj je tisto, česar nikakor in NIKOLI nočem/nočeva prelagati na njiju? Skrb za naju ali skrb eden za drugega. Tukaj vem, da je veliko staršev, ki se z menoj ne bodo strinjali in njihovo mnenje popolnoma spoštujem.

Res nočem na otroka prelagati naj skrbi za drugega otroka, saj je otrok. Ja, kljub temu, da je npr starejši.

Tukaj in zdaj.

Eno samo priložnost v življenju ima, da izživi svoje otroštvo. Brez skrbi o tem, ali bodo njegovi starši OK, ali bodo njegovi sorojenci OK. To je zgolj in samo naloga nas, staršev. V kolikor oziroma, ko smo šibki mi, je na nas, da si poiščemo ODRASLO pomoč in tega ne črpamo od otrok. Tako jim jemljemo otroštvo, tako jim jemljemo mladost. Skrb začutijo sami in se jim razvije sama, oziroma jih učimo z zgledom. Ni pa njihova naloga, da zato, ker mi pomagamo njim, oni pomagajo nam. In, ko slišim za takšne primere mi je resnično hudo.

Skratka. Pridejo pa trenutki, ko se otroci spontano povežejo in spontano poskrbijo tudi drug za drugega. Starejši sin namreč izredno rad hčerko sezuje, ko pridemo domov.

Tako se je v meni že dolgo časa porajala želja, da bi imela en njun izdelek. Naredili smo že tisoče odtisov, a želela sem nekaj več. Nekaj, kar bi bil samo njun projekt. In ustvarila sta ga skupaj. Vsak posebej, a eno brez drugega nebi bilo niti pol toliko popolno. In kako lahko sodelujeta 3 letnik in 10 mesečnica? Enkratno!

Hčerki sem v plastično vrečko z zip zapiralom dala platno, nanj pa nakapala tople barve. Zaprla in hčerka je opazovala, kako se je po belem platnu vsakič razlezla barva. Kmalu je pobarvala celotno površino in, ko se je naveličala sem še mokro vzela iz vrečke in posušila. Naslednji dan pa je sin dobil težko pričakovani alkoholni flomaster in je lahko narisal našo družino.

Izdelek ni čudovit. Zame je popoln! ❤

bratsko-sestrska umetnina /brother and sister together art

Razlaga slike:
Prvi, s krono na glavi je ati 🙂
Drugi je sestrica 😀
Tretja sem jaz, ki gledam sina
Četrti, največji pa je sin ❤

Izredno rada spremljam otrokove izdelke in analiziram kaj ustvari ❤

Si želite še več idej za povezovanje družine? Si želite kakšno sproščujočo iskrico tekom tedna? Všečkaj Mamino dlan, da se beremo tudi na Facebooku 😉 .