Zadnjič sem pisala o tem, kako vse bolj razmišljam o tem kaj pojemo. Pravzaprav me vse bolj vleče v čimbolj naravne izdelke in posnemanje naravnega načina življenja. Da se gre zares kaže tudi moja obsesija z rožami. Priznam, da mi nikdar niso bile pri srcu. Zares, zares ne. Pravzaprav iz mojega otroštva in najstniških let izhaja ena zabavna anekdota, ki se je tekom let vztrajno ponavljala. Nobena lončnica, niti kaktus pri meni niso preživeli. Slednji se je utopil ali posušil. Skratka dokaz, da sem imela 2 levi roki za rastlinje. A kot kaže, prihajajo boljši časi. Ne samo, da domov nosim vse več rožic, trudim se in počasi začenjam resnično razumeti kaj vse jemo. Odkar nekoliko bolj spremljam svojpotencial.si , opažam, da lahko s pravilnim izbiranjem prehrane zagotovim telesu potrebno sitost brez, da me “ubije”. Tako sem se v tem mojem procesu “privajanja k naravi” lotila tudi izdelave pirinih kajzaric. Odkrito? Mislim, da jih iz bele moke ne bom delala več. Nam so božanske!

Lotila sem se jih takole:
1kg pirine moke
5dl mlačne vode
1dl olja
2 mali žlički soli
1 žlička sladkorja
1 kocka kvasa

V posodo sem natehtala 1kg pirine moke in dobro premešala skupaj z dvema žličkama soli. Na sredino sem naredila vdolbinico, v katero sem nasula žličko sladkorja, razdrobila kvas in ga zalila z dobrim decilitrom mlačne vode. Medtem, ko je kvas vzhajal, sem pripravila še deciliter olja in 4 decilitre mlačne vode, ki sem jih takoj, ko je nastal kvasec tudi dolila zraven in vse skupaj pregnetla le toliko, da se je vse skupaj dobro povezalo in sprijelo. Pustila sem počivat 1h. Po prvi uri sem imela ravno čas, zato sem testo še enkrat pregnetla (parkrat sem ga prepognila) in ga pustila počivat še eno uro. Nato sem ga razdelila na 16 enakih delov, jih oblikovala v kroglice in jih pustila počivat še pol ure.

Pirine kajzarice

Med počivanjem sem pečico dobro zagrela na 180°C in kajzarice preden sem jih dala v pečico namazala kar s prstom, katerega sem pomočila v hladno vodo. Zaradi otrok sem jih pekla 20 minut, da ni nastala pretrda skorja. Če imate rajši hrustljavo čas peke podaljšajte za cca 5 minut.

Pirine kajzarice

Ker sem se nekoliko bala poizkusit kaj sem naredila, sem se odločila, da degustiranje tokrat prepustim drugim. Prvi je bil mož, ki itak vse pohvali. Če ni dobro pa namaže nutelo in še najbolj ponesrečeni poizkusi dobijo svoj smisel 😀 .

Da sem zadela žebljico na glavico pa sem spoznala potem, ko je sin po večerji, ko se je umil, seveda tudi skrtačil zobke… Med potjo do sobe zavil še v kuhinjo in s pulta sunil kajzarico, ki jo je ob branju knjigic tudi celo poglodal! Sicer mi ni najbolj všeč, da potem sledi ponovno umivanje zobkov, a takrat vem, da se mi je peka zares posrečila. Kolikor kruha konzumiramo pri nas doma, bo tole zagotovo boljša naložba v naše zdravje. Kaj pa vi najraje jeste?

Na Facebook strani Mamina dlan mi že slediš?