Ko sem zadnji večer pred dogovorjenim carskim rezom s sinom legla v posteljo k večernem uspavanju se mi ni mudilo nikamor. Dala sem nama ves čas tega sveta in še zadnjič leže gledala kako počasi utrujeno zapira svoje čudovite oči in tone v sladek spanec. Tako rada sem ga božala po licih, mu prepevala izbrano pesmico in se tiho spraševala kam je odšel moj mali, jokajoči dojenček, ki ni želel prespati noči vse do drugega leta? Zrasel je v čudovitega fanta in naslednji dan je postal veliki brat.

Tako kot vsaka mama, ki ima več kot enega otroka, sem tudi jaz razmišljala kako bomo ujeli nov ritem. Vse mame vemo, da z vsakim novorojenčkom pride nekoliko drugačna družinska rutina, ki se jo morajo navaditi vsi člani družine. Bolj, kot sem premišljevala, manj sem vedela. Z možem sva bila pred prvim porodom prepričana, da bova še naprej izvajala vse najine hobije povsem neomejeno in, da se najina dinamika ne bo popolnoma nič spremenila. V katerem svetu sva živela, ne vem, a vem, da je ta svet tukaj in zdaj mnogo lepši od tistega, ki je obstajal v času pred otroci.

Sklenila sva, da ne bova delala planov, ne bova kovala načrtov. Prihaja nov otrok, novo bitje. Nekdo, ki nama je dan v varno naročje, polno ljubezni, nežnosti in sočutja. Nekdo, ki prihaja k nam, da nas izpopolni v našem bistvu. Nekdo, ki nam bo pokazal čudovitost naših življenj…

Medtem, ko sem si v glavi skušala narisati prizor novorojenčice in 2,5 let starega fantka, mi ni šlo najbolje od rok. Težko si predstavljaš občutke, ki se prelivajo po otrokovem telesu. Nemogoče je predvidevati igro hormonov, ko si le nekaj dni po porodu. Nepredstavljivo si nam je, mamam, predstavljati, kaj vse občutijo očki po porodu, saj se rodijo tudi oni.

Med vsem sladkim razmišljanjem pa sem se zavedla enega. Če sem v svojem otroštvu kaj pogrešala sem pogrešala čas, ki bi ga lahko kot drugorojenka preživela samo z enim staršem. Torej čas, ki ga samo mama ali samo oče nameni samo enemu otroku. Igro, čarobnost odnosov in zabavo na zgolj in samo štiri oči. In vem, globoko v sebi sem čutila da je to moje edino vodilo in edina neuničljiva želja, da najin prosti čas razdeliva ne samo na družino, na nas štiri, pač pa tudi le na enega in drugega otroka. Sem namreč mnenja, da kakorkoli gledaš vedno bo prvorojenec tisti, ki je imel čast biti xy let z vsakim od staršev 1:1 . In tako, kot otrok težko sprejme to, da mora praktično “čez noč” starše pričet delit, tako tudi drugorojenec (tretjerojenec itd) v svojih globinah zagotovo pogreša tisti čas, ko je na svetu za mamo ali očeta samo on.

Ne govorim o času, ki ga namenimo enemu od otrok, ko se drugi igra. Seveda, tudi ta čas je zelo pomemben! in ga redno izvajamo, a v mislih imam nekaj več. Nekaj, kjer sva samo “ti in jaz” in nihče drug.

Po porodu je mož opravil vse športne aktivnosti, da se je naš fant utrudil. Tudi sin ni imel težav pri sprejemanju svoje bratske vloge, prav tako ne pri spoznavanju svoje sestrice in deljenju mamice. A vsa ta požrtvovalnost se je nabirala. Mož je bil zaradi stare službe veliko odsoten, kar na otrocih pušča velik pečat. Poleg tega je zelo glasno vsak dan nekajkrat poudarjal, da pogreša čas, ko je sam z menoj. In tudi jaz sem ga, priznam. Bila sem že zelo utrujena od deljenja svoje pozornosti med svoja dva najčudovitejša otroka zame. Bila sem nemirna, nesigurna, tečna. Bila sem naveličana. Pogrešala sem tudi tisti dišeči čas, ko sem ves svoj čas, ko je bil mož v službi, namenila starejšemu otroku, ko je bil dojenček. Pogrešala sem to, da je dovolj je to, da samo sem. Tukaj in zdaj. Da samo opazujem, da je moj objem tu. Da lahko ponudim oporo in opazujem kako hčerka nabira moči tik preden ubere pot svojih prvih samostojnih korakov. NUJNO sem rabila to jaz, kot tudi otroka in mož.

Kljub temu, da sem otrokom, tudi dojenčkom “pre”več na voljo, sem se odločila, da z mojo željo s časom 1:1 pričnemo nekoliko pred hčerinim prvim rojstnim dnem. Predlagala sem možu, ki je bil takoj za stvar. In tako smo se to soboto po zajtrku in hčerinem dopoldanskem spancu razdelili.

Mož je ostal s hčerko in raziskoval njen svet. Midva s sinom pa sva jo mahnila na sladoled in na igrišče. Neopisljiv je ta čudovit občutek, ko sem bila lahko spet samo njegova mama. Odločila sem se, da si bom dovolila biti jaz, jaz. Takšna, kakršna sem. Odbita, nora, zaljubljena v življenje, polna izzivov, vzponov, padcev in radovednosti. Pa sem spustila še zadnjo zavoro in se s sinom vozila po toboganu, obešala po igrišču, plezala na vrh igrišča in se skupaj z njim igrala gasilca Sama, ki je trenutno junak našega doma.

Ko je minil dogovorjeni čas sva z možem naredila “beksl”. Slišala sva se po telefonu, mož se je že oblekel in naju počakal. Jaz sem nabita z energijo vstopila k hčerki, ki me je s svojim veselim pogledom radostno pozdravila, obenem pa trdno objemala očeta, kar je res čudovit prizor, ki me gane vsak dan znova ❤ . Mož jo je mahnil s sinom, midve pa sva hodili po stanovanju, hčerka je ves čas nekaj jedla, tako kot vedno ( 🙂 ), čebljala in v očeh sem videla kako veliko sem ji dala, ko sem ji namenila nekaj časa samo zanjo ❤ .

Ko je minil naš čas, sta vsa mokra in umazana na vrata potrkala naša fanta. Z nasmejanim obrazom sta vstopila in v našem stanovanju je prevevala čudovita energija vse do večera! Ker je bil že čas za kosilo smo tokrat prekršili naše uvajanje zdravih navad in se nabasali z ocvrtim sirom in krompirčkom.

In otvorili smo našo vsakotedensko rutino! Prav veselim se že naslednjega vikenda!

Starši, poizkusite!! NE BO VAM ŽAL!

Na Facebook strani mi že sledite? Všečkajte in preberite nasvete in ideje za zbliževanje družine in partnerjev! –> MAMINA DLAN

Čas 1:1 / Mom and son time