Otroka spita, mož smrči, zato sklepam, da spi tudi on. Tiho zaprem vrata sobe in si privoščim tisti čas, ki si ga navadno privoščimo mamice “ponoči”. Čas zase. Ko nekaj časa berem knjigo, ustvarjam, mi misli plešejo sem in tja. Razmišljam o kolegicah, ki se po mestu “važijo” s svojimi prečudovitimi nosečniškimi trebuščki, ki jim jih malo zavidam.

Zadnji dnevi so zame še posebej stresni. Naporni. Napeti.

Polni veselja, radosti, načrtovanja, hkrati pa žalostni in boleči. Zakaj?

Ne morem verjeti, da je moja draga punčka leto dni nazaj še poslušala bitje mojega srca, se 24ur na dan skrivala v mojem trebuščku in veselo rasla pod mojim srcem. A pred vrati je že njen prvi rojstni dan! Ne morem verjeti, da ni dolgo tega, kar sem vas na mojem Facebook profilu razveselila s tole novičko –

Ni dolgo tega, kar sem se veselila vsakega njenega premika. Točno se spomnim trenutka, ko sem njen gib prvič začutila – bilo je zvečer, med uspavanjem starejšega sina. Spomnim se najinega prvega srečanja v porodnišnici. Zlatenice in začetkov dojenja, spoznavanja z njenim očkom, spoznavanja z bratcem. Spomnim se prvega nasmeha, dotika. Prvega sprehoda, prve neprespane noči. Prve prespane noči. Kobacanja, prvih zlogov in opravljenih izzivov. Prvih poizkusov hoje, dandanes pa je samostojna hoja le še vprašanje časa…

Ni več daleč dan, ko bosta z bratcem tekala po stanovanju in bom kričala “bolj počasiiiii” ali pa “tišjeeeee” in podobne mamaste “fore”.

Res, res, res ne vem, kam je šel ves ta čas? Kam je šlo vseh 11 mesecev? Še “včeraj” sem bila noseča, “danes” pa bi že mogla v službo?

Joj, spomnim se stiske, ki sem jo prvikrat doživljala medtem, ko sem se vračala na delovno mesto, ki sem ga sicer ljubila z dna srca. In samo vesela sem, da tokrat ostanem doma. Hvala vesolju, da lahko saj bolj, kot opazujem naše male nadobudneže, bolj sem sicer vesela, da smo ena redkih držav, kjer imamo 1 leto porodniške, po drugi strani pa žalostna, saj se mi naši mali krokodilčki res ne zdijo pripravljeni na toliko časa brez mamice in očka. Vsak dan, vsaj 5 dni v tednu? Ne, res ne. In žal mi je, da večina staršev druge variante niti nima.

Težko je sprejeti dejstvo, da čas ob otrocih teče tako hitro. A hkrati je časti vredno saj vemo, da nam čas hitro teče takrat, ko se imamo lepo ❤ .

Zatorej, kljub vsem sladkim spominom, ki bi jih ta trenutek še tisočkrat ponovila, ta trenutek planiram hčerin prvi rojstni dan ❤ . Sicer priznam, da barv npr ne ločujem na fantovske in dekliške (sin nosi roza nogavičke najrajši! 🙂 ), a tokrat se ne morem izogniti belo – roza kombinaciji 🙂 .

Izdelave tortice se bom najverjetneje lotila kar sama. Enako tudi dekoracije in priprave prigrizkov. Praznovali bomo itak bolj v ožjem družinskem krogu, zato si pretiranega dela ne bom delala. Bomo pa ta dan zaužili kar se da!

O dogajanju vas vsekakor obvestim. Kakšno sprotno fotko pa prilepim vmes tudi na Facebook profil Mamina dlan. – Polajkajte, če še niste 😉

Bratec in sestrica / Brother and sister