Včasih resno razmišljam kam bi me pot popeljala, če bi si mogla srednjo šolo izbirati nekaj let kasneje. Kljub temu, da svoj osnovni poklic, ki je zapisan na enem preprostem listu papirja s srebrnim grbom obožujem in sem ga svoje čase zelo rada opravljala, pa sebe najdem tudi v popolnoma drugačnih vodah.

Ker sem živela življenje bolj v stilu “pomagaj si sam” in večinoma nisem nikogar prosila za pomoč, mi je bila to tudi dragocena lekcija. Saj veste kako je, ko si študent, ker nikoli pač nimaš denarja 🙂 . In… Znajti se moraš sam 🙂 .

Ker sem “poseben kaliber” in se ne morem učiti ali delati v prostoru, ki mi ni vizualno všeč in se v tistem kotičku ne počutim ok, sem vedno nekaj preurejala, spreminjala, dekorirala. Pravzaprav je bilo tako, da sem imela obdobje, ko nisem želela niti napisati čestitke za novoletne praznike, saj sem verjela, da meni te stvari ne gredo od rok. Iz osnovne šole, natančneje četrtega razreda namreč v sebi nosim zelo grenko zgodbo ravno z likovnega pouka.

Takrat je ob šoli rasel grm, ki je imel na stotine čudovitih, rumenih cvetov in je cvetel še dolgo v zimo, preden jih je odvrgel. Spomladi pa je bil tudi eden izmed prvih, ki je postregel s čudovitim videzom. Ta grm sem vedno znova občudovala in, ko smo mogli narisati “nekaj iz narave, kar nam je všeč”, sem se takoj domislila tega grma. Ker sem žal verjela, da ne zmorem nekih hudih slikarskih spretnosti (no, saj jih še zdaj ne 🙂 ), sem se odločila, da se slikanja grma lotim povsem preprosto. In sicer tako, da sem vzela gobico, ki sem jo pomočila v rumeno barvo in z njo tapkala po risalnem listu. Ko sem naredila nekaj rumenih oblačkov, sem želela vzeti čopič in narisati veje ter vejice, ki povezujejo vse te cvetove. Skratka, slika v moji glavi je bila v polnosti dodelana, jaz pa 100% predana projektu. Pravzaprav kar malo ponosna, a ta občutek je trajal le dokler ni učiteljica obhodila razreda. Brez, da bi me vprašala kaj slikam, mi je roko trdno položila na risalni list, ga zmečkala, zraven pa komentirala kaj se grem. Požrla sem velik cmok v grlu, srce se je razbilo na koščke in pustila sem, da me ukalupijo tudi tu.

Ko sva z možem (takrat še fantom sicer) pred skoraj 8 leti zaživela na svojem, se je meni odprl nov svet. Ker sem potrebovala službo, s katero sem lahko prispevala denar v najino gospodinjstvo, sem našla prodajalno v umetniški smeri. Najprej sem se dodobra spoznala z barvami ter podlagami za slikanje, saj sem se ukvarjala z naročilom okvirjev za slike. Torej svetovanje itd. Kasneje sem se popolnoma vrgla v ustvarjanje in se spoznala z vsemi možnimi materiali in pripomočki, ki v tej panogi obstajajo. Začutila sem se. Medtem, ko ustvarjam sem spet tista mala Apolonija. Tista Apolonija, ki si upa sanjati, ki verjame, da svoje sanje lahko tudi živi! Prav zato, ker je Mamina dlan en takšen kotiček na spletu, ki ga z vsem svojim srcem prenašam izza naših štirih sten, mi je pomembno, da se začnem bolj aktivno ukvarjati z razvijanjem Mamine dlani. Prav zato, ker sem za to potrebovala kar veliko poguma, saj sem se odločila, da ponovno stopam na svojo samostojno pot, sem čutila kako nujno potrebno za začetek rabim pisarno. Vsaj majhen kotiček, ki je odraz mene in vse ljubezni, ki jo nosim v svojem srcu do svoje družine in dela, ki ga tako srčno opravljam. Prav zato je v našem domu približno mesec dni nazaj zasijala čisto moja pisarna, oziroma moj kotiček, kjer se skriva toliko ene inspiracije, ljubezni do vsega in tistega metuljčkastega zagona saj vem, da bom z izdelanim načrtom lahko zbližala na stotine družin in pomagala otrokom, da bodo bolj verjeli vase in bodo “furali” samega sebe. Konec je tega, da postajamo ovčke in čas je, da svetu pokažemo kako čudovit je prav vsak izmed nas!

Ok, zdaj pa je najbrž res že čas, da pokažem moje mini kraljestvo, kjer nastajajo umetnine in zapisi za se vas:

Ok, v živo je še mnogokrat lepša, saj mi je pri slikanju svetloba predstavljala kar velik izziv.

Sicer pa: posebnosti na fotografiji oziroma v moji pisarni?
Kot veste, pri meni brez nekih “out of the road” posebnosti ne gre. Zato sem tudi tokrat v roke vzela svoje odločitve in jih poizkušala izvesti tako, da zanje porabim čimmanj denarja. Prav zato, ker vem, da imajo/imamo tudi tisti, ki nimamo ogromno pod palcem radi lepo in lično urejene prostore ter ostale zadeve v življenju, sem se odločila, da si izdelam poličke iz darilnih škatel v katerih smo prejeli darila ob hčerinem rojstvu. Te darilne škatle so me, po pravici povedano, zelo presenetile s svojo trdnostjo zato sem vedela, da so idealne za izdelavo poličk, na katerih bom lahko shranjevala svoje najosnovnejše pripomočke. Preostali material imam žal še vedno v posebni omari, za katero upam, da jo čimprej “likvidiram”. Ko mi uspe, seveda javim 🙂 .

Skratka, navodila za izdelavo čudovitih, trdnih in enostavnih poličk boste našli na povezavi: ČUDOVITE POLIČKE .

Če se pri slikicah pomudite nekoliko dlje, pa boste ugotovili, da je tudi “lonček” za pisala nekaj “posebnega”. In, če vam je padlo v oči, imate popolnoma prav. Zamislila sem si namreč, da želim pri roki le svojih 5 najljubših pisal, od katerih se res stežka ločim. Zato sem iskala primeren lonček, saj so vsi navadni lončki veliko preveliki, česar nisem hotela. Medtem, ko sem hodila po stanovanju in razmišljala, da se mi urejanje pisarne že vleče in, da mi bo čas vzela še izdelava lončka, sem pogledala v omaro, kjer se skrivajo dodatki k prehrani. Zagledala sem tudi nekaj šumečih tablet, ki so mi ostale še iz nosečnosti in takoj prišla na idejo, da pokrovček uporabim za lonček, za katerega se je izkazalo, da je bil kot nalašč za ta namen! Vseh pet pisal namreč paše notri V NULO! 🙂

Skratka, v pisarni se počutim odlično in, čeprav je ta trenutek, ko pišem ta članek ura že blizu polnoči, mi energije ne primanjkuje. Kakopak, ko pa sem si jo res uredila povsem po svojih željah <3.

Če si želiš tudi ti popestriti svoj prostor za študij ali delo, pa si poglej kako sem izdelala čudovite poličke za zelo malo denarja!

Na Facebook strani Mamina dlan mi že slediš? Najdeš me tudi na instagram profilu Mamina dlan!