Devet mesecev mineva, odkar v svojem naročju lahko pestujemo našo princesko…

Spomin na nosečnost in na vse vragolije, ki jih otroci počnejo v trebuščku je vedno nekaj posebnega in me preplavi s čudovitimi občutki. Vse to vznemirjenje, pričakovanje in tudi skrb od enega do drugega pregleda pri ginekologu je enostavno nekaj česar ne moreš opisati z besedami. Mamice vemo, kajne? ❤

Spomnim se, kako sva z možem v prvi nosečnosti pridno nakupovala posteljico, otroško posteljnino, gugalnik, igralni otok, igračke, flaške, dude, previjalno mizo, voziček, lupinico itd. Skratka, na otroka sva bila “pripravljena”. S knjigo “Otroško spanje. Brez joka v sanje” pod pazduho pa sva bila “več, kot ready” na novo poglavje v najinem življenju. Hmm… Pa sva bila res?

Kot večina mladih staršev tudi midva nisva pomislila na to, da bi nama bila nega in skrb majhnega dojenčka lahko pretirano naporna, saj samo jedo, kakajo in spijo. K sreči nama je sin dal vetra medtem, ko ni spal in “novodobne zakone” lepo “brcnil skozi vrata”. Kmalu smo imeli posteljico enako v uporabi kot pred porodom (beri: za odlaganje stvari), takoj, ko je osvojil plazenje pa sva ugotovila, da je vse drugo zanimivejše kot igrače, ki so bile kupljene samo zanj. Mimo vseh barvnih in živopisanih pojočih igrač se je tik – tak splazil do telefona, tiskalnika, vtičnic ali česa takšnega, kar pač ni primerno za male prstke. Ko je potreboval nekoga, ki ga bo zabaval pa je kljub moji majhnosti vedno izbral mene. Pokazal mi je, kaj je smisel življenja in našo družino obrnil na glavo, za kar sva mu z možem iskreno hvaležna. Najprej nama je bilo življenje v popolnoma novi rutini in dejavnostmi, ki so kršili “novodobna pravila” nekoliko nelagodno in v precejšen izziv. Kmalu sva uspela vzpostaviti harmonijo v naših življenjih in takrat smo končno zaživeli <3.

Ko sem drugič končno zagledala plus na nosečniškem testu, sem se prepustila zgolj čutenju nosečnosti same in za moje pojme kar malo pozno pričela z aktivno pripravo na dojenčka. Z možem sva vedela, da bo priprava tokrat popolnoma drugačna od prve “runde”. Glede na to, da sem za čas, ko je mož v službi potrebovala nekaj za odlaganje dojenčka, sva se odločila za nakup dremavčka Tiny Love, ki nam je bil TOP ŠIT izbira! To pa je bil tudi edini spalni kotiček za hčerko. Enkrat v kuhinji z nami za mizo, drugič v dnevni sobi. Sicer je spala kar v nosilki. Ponoči pa se vsi skupaj crkljamo na postelji široki 2,5 metra. Ne vem, mogoče je to razlog, da ona noč prespi že od samega začetka 🙂 .

Sicer pa zanjo nisva kupovala previjalne mize, pač pa sva v ta namen začasno spremenila kar nižjo omaro. Ko se začnejo obračati, mi je veliko udobneje otroka previjati na postelji, ali na igralni podlogi. Prav tako nisem kupila nobene flaške, dude ali igračke. Voziček “šofira” še bratčev, a zaenkrat izvaja bojkot le-tega. Ona bi rekla: “Nosilka rules!” 😀

Kakorkoli. Ne glede na to, da ima vseeno celo košarico igrač, ne vem, če se sploh kdaj igra z njimi. Dejansko se razen z igralnim centrom nikoli ni ravno igrala s kakšno od svojih igrač. So pa, kot kaže ekstra okusni sinovi avtomobilčki, lesene kocke ipd.

Pri njenih 6 in 7 mesecih so bili njena najljubša igrača klini, ki so bili pripeti na zloženo stojalo za perilo. Tudi legokocke menda ful dobro zvenijo, če jih ekstra močno mešaš z rokami… 🙂

Ko se igrajo dojenčki

Ker pa je sin zadnjič omenil, da bi rad sestrici nekaj izdelal, pa sva se lotila res extra enostavne izdelave “igrače”, ki jo je za nekaj časa polno zaposlila.

Vzela sem prazno plastenko in odstranila folijo z napisom. Napolnila sva jo z gumbi, perlicami, cofki in metuljčkom. Dolila še malo vode in voala, igra pripravljena!

Enostavna igra za dojenčke