Dobre pol leta že mineva odkar sem v svoje naročje stisnila našo težko pričakovano deklico. Kljub temu, da sva si med otrokoma želela čim manjšo razliko in kljub temu, da sem si zadala, da bom to nosečnost užila do zadnje sekunde, sem se tu in tam znašla v tisti tipični nosečniški “zagrenjenosti” in želela, da mi trebuh čimprej preneha delati “napoto”. Seveda sem bila že precej okorna, ko je šlo proti koncu.

Od samega začetka pa sva z možem sina pripravljala na prihod novega družinskega člana. Pravzaprav smo o njem/njej govorili še preden sem sploh zanosila. Ker je prihod naše deklice, najinega fanta skorajda izpopolnil, oziroma se nama zdi zdaj še srečnejši, ob enem pa berem kako veliko stisko preživljajo nekateri starejši bratci in sestrice sem se odločila, da vam zaupam, kako sva se navezovanja in sprejemanja novega družinskega poglavja lotila pri najinem prvorojencu.

Ko sem na testu zagledala plus, se spet nisem uspela zadržati in možu pripraviti kakšnega od presenečenj. Prav tako sinu nisva nikdar skrivala, da bo nekoč postal bratec. Tako sem tudi tistega jutra pred mojim rojstnim dnem z nasmehom na obrazu pritekla iz kopalnice. Prav tako, kot pri prvi nosečnosti. S tem, da je tokrat mož pripomnil, da potrebuje test še strokovno oceno češ, da ima sedaj že izkušnje. 🙂 Takoj sva si namignila, se objela, počepnila k sinu in mu povedala, da v mojem trebuščku nastaja dojenček. Takoj ga je pobožal in prilepil poljubček. Takrat smo začeli gledati knjigice o tem, kako se dojenček razvija, potem smo spremljali kdaj so se razvile rokice, nogice. Nikoli pa mu nisva veliko govorila o tem kako zelo se bosta lahko igrala. Saj bo mogel še kar dolgo čakati na način igre, ki je je vajen. Takrat je štel dobro leto in pol.

K sreči mi nosečnost ni prinesla fizičnih omejitev, zato sem ves ta čas lahko normalno posvečala tudi njemu. Vse dni sem lahko normalno kuhala, se gibala kar je bilo v primerjavi s prvo nosečnostjo nekaj izjemnega. Zadnje trimesečje pa so me naraščajoči hormoni pehali v stisko kako sinu zagotoviti občutek ljubljenosti, sprejetosti in varnosti tudi v času, ko bom v porodnišnici. In seveda tudi vnaprej, po prihodu domov. Pravzaprav še dan danes. Gre za to, da je čas enostavno prerazporejen in ga žal ne moreš več namenjati le enemu izmed otrok. Naredila sem mu tole sanjsko hiško, s katero se je neizmerno rad igral. Kljub vsemu pa sem najprej razmišljala o drobnih darilcih in pozornostih vsak dan v času bivanja v porodnišnici. Pa sem si kmalu premislila.Z možem mu želiva stvari predstavljat povsem realno, s to razliko, da so zgodbe pač njegovim letom primerne. Zato se niti nisva odločila za obdarovanje (novorojenčica – brata), saj realno iz trebuha ne more prinesti npr. kolesa. Za vsakodnevne male pozornosti, pa sem se prav tako odločila, da jih ne bo, saj želim, da zna ceniti pozornost, objem, to da ga poslušamo itd. A vseeno sem vedela, da mu želim nekaj podariti, hkrati pa ga na ta način povezati z menoj in novorojenčico v porodnišnici.

V Kiku sem kupila odejo iz flisa, jo odrezala v velikosti velikega in majhnega srčka, napolnila s polnilom za vzglavnike in zašila. Večji srček je dobil sin, majhnega pa je imela hčerka pri sebi že v porodnišnici. Tako sta imela enako srce in za to, da sta različne velikosti je samo en razlog – sinu bi bil majhen srček premajhen. Hčerki pa velik za začetek prevelik.

Skratka. Imata isto stvar, ki ju povezuje z menoj. Sinu sem srce podarila kakšno uro preden sem odšla v porodnišnico. Počepnila sem k njemu, ga pogledala v oči, mu povedala kako zelo rada ga imam in kako zelo ga bom pogrešala. Povedala sem mu kaj vse rada počnem z njim in kako lepo mi je, ko smo vsi skupaj. Da je čas, da se nam pridruži še mala kepica. Izročila sem mu srce s sporočilom, da sem tu zanj vedno in povsod. Če me kdaj ni ali, če kdaj ne utegnem (takoj), skratka kadar me pogreša, naj objame to srce. Takrat bo čutil, da sem vedno z njim. Pri sodelovanju glede srčka mi je zelo dobro pomagal tudi moj zlati mož. Ko je sin potožil, da me pogreša (navadno je bilo to zvečer, v postelji, saj smo bili čez dan non stop skupaj ali pa sta bila v pogonu), mu je rekel naj vzame srček. Takrat se je navadil zaspati z atijem ob rami in srčkom v naročju.

Srček prakticira še danes. Ni lahko videti, da te otrok pogreša. A lažje je videti ko veš, da ve kakšno je njegovo sporočilo ❤ .

Imejte se radi in ne pozabite si tega povedati tudi med seboj. Meni osebno je zelo pomembno vedeti kako se otrok počuti. Zato mu lahko namenim tudi vec pozornosti tam, kjer jo potrebuje ali pa mu dam prostor, da izrazi svojo stisko.
Zdaj se grem pa stiskaaaaat ❤ !

46131372_307351756766022_4437467713811513344_n.jpg

Kako po skoraj letu dni že ustvarjata skupaj, si preberi tukaj.

Na Facebook strani mi že slediš? Priklikaj, se splača 😉