Najprej pozdravček vsem zvestim bralcem, ki ste me prijetno presenetili potem, ko sem po 3 mesecih končno spet pogledala statistiko bloga. Priznam, da sem bila prepričana, da vas je večina že pozabila name, a ste me prijetno presenetili, saj vidim, da ste brskali za idejami tudi v času, ko sem bila odsotna. Tokratno novost, kako ustaviti “divjanje otrok po hiši”, bom sicer pospremila z najbrž nekoliko več teksta, saj se je v zadnjih časih zgodilo ogromno stvari, ki vam jih moram zaupati.

Skratka. Pričelo se je dobre 4 mesece nazaj z rojstvom najine hčerkice, ki je že prava gospodična in je enostavno zaljubljena v svojega bratca. Po začetnih izzivih se imamo res zelo lepo, pester prvi teden po očetovskem dopustu sem nekoliko krizno preživela, zdaj pa smo že popolnoma utečeni in se imamo zares fino. Sin se je na povečanje družinice odlično odzval, kar je pripomoglo k veliko bolj sproščenem vzdušju v družini.

Žal pa so se nam nekoliko zatresla tla pod nogami, ko smo pred dobrima dvema mesecema doživeli prometno nesrečo. Nič krivi, v prometni nesreči pa udeleženi vsi štirje. Po začetnem šoku in takojšnjem tipanju ali sta otroka ok, sem se samo zahvalila vsem silam, da smo vsi živi. Da imamo varen avto, da je mož trezno ravnal in, da sva nekoliko več denarja odštela za otroška sedeža, ki sta se odlično izkazala!

Zato sem se odločila, da si vzamem še nekaj časa, preden se spet lotim konstantnega pisanja objav. Ustvarjalnih idej in ustvarjanja nam ne manjka, kljub temu, da imamo dojenčico. Vseeno pa sem se odločila, da se prav zares, v konstantno javljanje vračam z oktobrom. Ker nam je zaradi prometne nesreče v vodo padlo tudi morje (kako ironičen stavek 🙂 ), sem se odločila, da si še zadnja 2 tedna pred oktobrom vzamem 100% časa zase, za moža in za najino družino. Prihaja namreč obilica novosti, kmalu pa vam bom ponudila svoje artikle, v katere zadnje mesece izlivam svojo dušo.

S septembrom v šolo zakorakajo tako vrtičkarji, osnovnošolci in srednješolci. Najin sin tudi letošnje leto ostaja doma, v varnem maminem zavetju 🙂 . Kljub temu, pa je pomembno, da otroke čimprej naučimo varnega vedenja ob cesti, kamor sama prištevam tudi poznavanje prometnih znakov in delovanje semaforja. Le-ta mu je že nekaj časa zanimiv in res je, da imava spodnji izdelek na stenah našega stanovanja že skoraj leto dni. Nekako nikoli nisem našla pravilne tematike, s katero bi lahko povezala objavo na blogu. Tokrat jo imam. Vstop otrok v šolo in prometna nesreča zaradi semaforja 🙂 .

Ko smo se preselili v novo stanovanje, ki šteje kar enkrat več kvadratov kot prejšnje, sem sinovo navdušenje nad velikostjo stanovanja mogla nekoliko krotiti. Ker sem proti kaznim in pohvalam, sem se odločila, da zavoljo spodnjih sosedov in miru, ki si ga vsekakor zaslužijo, sina hkrati naučim tudi pravilne uporabe semaforja. Takrat je bil star manj, kot 2 leti. S pomočjo semaforja je osvojil barve, ob enem pa se je naučil tudi njihovega pravilnega zaporedja. S svojim poganjalčkom se tako pripelje do hodnika, kjer mora na semaforju najprej nastaviti luči. Kadar ne želim, da gre v določen prostor (zdaj, ko hčerka spi), mu na semaforju nastavim rdečo luč.

Izdelava le-tega pa je popolnoma preprosta. Vzela sem 2 A4 črna 300g papirja. Enega sem nekoliko zožala (“glava semaforja”), drugemu pa odrezala trak, ki sem ga uporabila za drog. Pod drog sem prilepila ostanek prvega odrezanega papirja. Nanj sem prilepila še samolepilni magnetni trak.

Iz rdečega, oranžnega in zelenega 300g papirja sem izrezala še 3 kroge, katerim sem na hrbtno stran prav tako prilepila samolepilni magnetni trak. Tako lahko luči zložim na spodnjo stran, ali jih “prilepim” dejansko na semafor, kot je prikazano na sliki.

Downloads21

S sinom sva se med izdelavo zabavala, učila in povezovala, kar mi je najpomembnejše. Poleg tega je izdelava resnično preprosta in pri nas se odlično obnese v veliko različnih namenov.

Uspešno ustvarjanje, družinice!