Ko po 1h nočnega uspavanja dojenčice 2,5 letnik čuti potrebo po tem, da mi pove najbolj sveže sanje, končno oba zaspita in tudi jaz zaprem oči. Možu pa zazvoni budilka. Kaj budilka, koncert! In kaj je še boljše? Gumbek, na katerem piše “dremež “. Ja, če v prvo ne uspe, v drugo zagotovo. Ko se odvrti še ena “delavska viža” in mož odnese svojo zadnjico iz spalnice, jaz poslusam “domače viže ” izpred ene ure. Jok najmlajše in godrnjanje starejsega.

Ves preostali del noči sem razmišljala o tem, kako se možu sladko maščevati 😏.

Sicer pa…
Življenje z dvema otrokoma je meni osebno bistveno lepše! Definitino ni enostavno, a v večji meri je čarobno in pravljično.
Že res, da veliko več spimo, kot prvič, a tokrat noči jemljem kot posebno obliko druženja z otroci. Prepričana sem, da so to veliko manj stresne noči, kot bodo tiste čez dobrih 15 let, ko ju bom najprej nagovarjala, naj gresta žurat, potem pa v skrbeh dežurala, kdaj se bodo odprla vhodna vrata.

Ah, otroci ♥️… In možje… Le kaj bi brez vas?
Imele kakšno uro spanca več! 😏