Medtem, ko se otroške pravljice končajo z “in živela sta srečno do konca svojih dni”, se ponavadi porodne zgodbe končajo z “bila sem najsrečnejša na svetu”. Pa je temu res tako?

Pri vsaki ženski zagotovo ne. Moj prvi porod je bil izjemno težek in se je končal s carskim rezom. Tisti trenutek sem bila prepričana, da sem najslabša mama na svetu, da niti ne zmorem roditi tako, kot si je mati narava zamislila. Da je bila mera polna, pa sva s sinom imela težave tudi pri vzpostavljanju dojenja, prav tako pa so se mu zelo kmalu pojavili tudi krči.

V bolnišnici so se z menjanjem delovne izmene menjala tudi mnenja okrog dojenja in količine mojega mleka. V času bivanja sem bila v zadnjih dneh že popolnoma objokana mama z nemirnim otrokom, saj sem verjela, da ne bom zmogla niti dojiti. Pa sem se nekoč za trenutek vprašala kako to, da mi je mati narava sploh podarila takšen čudež, če pa ga ne znam ne roditi, niti dojiti. Kljub vsem dvomom sem se podala v borbo.

Prečesala sem splet po dolgem in počez in kontaktirala avtorico slovenske uspešnice 10 P-JEV ZA USPEŠNO DOJENJE. Še več. Tiste dni je bil sin star 3 tedne, ona pa je na drugem koncu Slovenije pripravljala ravno delavnico o dojenju. In smo šli… Spomnim se tistega predavanja. Z odprtimi očmi in usti sva z možem požirala vse informacije. Prva stvar, ki mi jo je povedala takoj, ko smo se slekli in je sin želel jesti je bila ta, da otroka napačno pristavljam. K njej smo se oglasili še trikrat in po treh tednih sva s sinom ostala samo na dojenju. Brez dodatkov, brez nastavkov, brez vsega.

Tokratno objavo pišem za vse tiste mamice, ki obupujete in dvomite vase. Te dni sem namreč na spletu zasledila, da polno doji le 0,6% mamic do otrokovega 6 meseca starosti. Ker sta za menoj 2 težki dojilski zgodbi, predvsem dva težka začetka si jih želim deliti z vami.

Ker sem prvič res pobrala veliko težav, ki se jih z dojenjem sploh pobrati da, dobro poznam boleče bradavice (za katere sem vztrajno zatrjevala, da je z njimi narobe nekaj drugega in, da definitivno ne pristavljam narobe), mastitise (tudi zaporedne), premalo mleka, preveč mleka, premalo polulane pleničke itd. Dojenje sva s sinom peljala dokler ga je želel sam. Sam se je odstavil v 33 tednu druge nosečnosti.

Prav zaradi dolgega dojenja skoraj do konca nosečnosti sem bila prepričana, da težav z dojenjem v drugo ne bom imela. Definitivno imam že vsaj malo znanja, ki ga v prvo nisem imela, nekaj izkušenj, predvsem pa omenjeno svetovalko za dojenje v nizkem startu, če/ko jo bom potrebovala.

Pa se je začelo…

Pred dobrim tednom dni smo v našo družino sprejeli še našo princesko, ki sva jo z možem poimenovala Julia ❤ . Prosila sem za prvi podoj in kasneje vsakršno prinašanje otroka k meni. 2x sem ga dobila po obroku, torej tako, da je bil pred tem nahranjen po steklenički, seveda z adaptiranim mlekom. Takrat sem bila zares žalostna, da moje želje niso upoštevali. Takoj, ko sva bili skupaj sem pričela s pristavljanjem in prvi večer, ko so mi jo še previjale sestre je mala postala nekoliko nemirna. Vedela sem, da je nemirna, ker ji je bilo potrebno zamenjati pleničko, kar so prvi dan še delale sestre. Vedela sem tudi, da bo potrebovala še en podoj, zato sem medtem, ko so mi jo sestre previjale skočila na stranišče. Ko sem se vrnila pa šok – sestra mi reče, da se najina hčerka potresava, da ji je izmerila sladkor, da sicer ni ful nizek, bi pa lahko bil malo višji. Da ali dam dodatek, ali pa pokličejo pediatrinjo, ki jo bo dala na infuzijo. Tisti trenutek mi ni bilo nič jasno. Zakaj bi otroku dajala dodatek, če imam svojega mleka dovolj? Takrat sem pristala na dodatek in mala korenjakinja je pokazala, da so moji dvomi upravičeni. Rečeno je bilo v smislu, da moje mleko zanjo ni dovolj hranilno in, da zato potrebuje dodatek. Spila je le slabih 10ml in vse izbruhala. Sama sem povprašala sestre kaj naj naredim, da bo moje mleko vsebovalo več sladkorja in ena od njih mi je svetovala naj večkrat pojem kaj sladkega. Naslednji dan, kakšne pol ure po zajtrku sem “ubogala”, lepše rečeno nasedla “bučkam” in pojedla čokoladico. Čez pol ure mi je sestra prišla odvzet kri za določitev sladkorne, na katero sum so sicer ovrgli že med nosečnostjo, ampak ok 🙂 . Povedala sem, da sem pojedla čokolado in presenečeno smo ugotovili, da je kljub temu vrednost sladkorja super in tako še enkrat ovrgli vse dvome.

Ker se je hčerka rodila za cel kilogram lažja, kot sin, poleg tega spala kot polh, mi je že tako tu in tam nagnala strah v kosti. Nekdo mi je svetoval, da jo zbujam za podoje, drugi, da jo naj pustim spati. Zdravnica ji je kljub temu, da je bila stara šele 3 dni napisala dodatek, čemur sem se potem jasno, odločno in glasno uprla. Odločena sem bila, da bom dojila, bučk o slabem mleku v drugo res ne bom kupila, požvižgala pa sem se tudi na infuzijo. Odločila sem se, da bom verjela svojemu občutku in zaupala svojim dojkam. Če so zmogle dojiti 2,5 letnika bodo pa ja zmogle spet zagnati proizvodnjo tudi za tridnevnico. In res. Zdravnica mi je svetovala dojenje na 2,5 uri. Če se zbudi prej, je naj nebi smela podojiti. No, tudi tokrat sem za zdravnikova navodila, ki jih tako rada uresničujem in poslušam ostala gluha. O tem, da sem prejokala eno celo dopoldne, a v sebi čutila, da z uporom delam prav niti ne bom govorila. Zahvala gre odlični mladi babici, ki se še usposablja in odlični medicinski sestri, ki me je poslušala in “sestavljala skupaj” že po prvem porodu. Naslednji dan se je zredila, s čimer sem zdravnici dokazala, da je moje mleko super in lahko sva odšli domov.

Domače udobje pa ni dolgo trajalo. Že tretji dan sva se vrnili, saj je postala zlatenična kljub temu, da je res pridno odvajala, se dojila in nekaj tudi “sončila”. Imela sem občutek, da nekaj ni OK, kljub temu, da še nisem videla zlateničnega otroka. V petek sem se odločila, da pokličem k njenem izbranem pediatru, da jo pregleda in me pomiri, glede na to, da je bil pred nami vikend. Sestra je še prav hecno povedala zdravnici, da je na drugi strani telefona “ena panična mama”, pa so mi dale uro za pregled. Tudi sama zdravnica tam zaključi, da je hčerka sicer rumena, a nič hujšega. Ker v sebi kljub pregledu nisem čutila nekega notranjega miru, kar je ugotovila tudi zdravnica, mi je napisala še napotnico za venski odvzem krvi in določitev bilirubina.

Na pediatričnem oddelku sem se itak popolnoma zlomila, ko so hčerko 3x pikali in stiskali, na koncu pa nastiskali premalo krvi. Potrebno je bilo ponovno pikanje in stiskanje, kar sva nekako preživeli. Obe objokani, a z dotikom nama je uspelo. Ko sva kri odnesli v laboratorij pa nov šok – zmanjkalo jim je elektrike in niso vedeli kdaj bodo kri lahko obdelali. Takrat je v laboratorij ravno prišla ena od sester s porodnega oddelka, ki mi je priskočila na pomoč. Povprašala sem jo, če se ji hčerka zdi rumena in takoj je poklicala našo zdravnico, povedala kakšno je stanje v laboratoriju in, če dovoli merjenje bilirubina z neko drugo napravo. Najprej sem povprašala, če bo spet potrebno pikanje, pa me je pomirila, da ne. Sledilo je nekaj klicev med eno in drugo zdravnico in menoj, test in – šok. Moj materinski občutek je točen kot ura. Vedela sem, da nekaj ni ok. Hčerko je bilo potrebno dati čimprej na fototerapijo. Edina, EDINA stvar, ki si je RES nisem želela je bila ta, da bi bili ločeni. Zlomila sem se kot najbolj suha veja in jokala nekaj ur skupaj. Sploh se nisem sekirala za mnenje zdravnikov, sester, babic… Da je bila mera res polna in moje srce dokončno strto pa sem s polnimi dojkami mleka ponovno slišala, medtem, ko je zdravnica odhajala iz prostora “aja, pa dojenje bomo za čas terapije prekinili.” Po mojem vprašanju zakaj, mi je zdravnica pojasnila, da naj bi bilo v mojem mleku nekaj, kar zavira izločanje bilirubina in, da otroku z dojenjem škodim. Ker mi ni bilo ok mi je povedala, da lahko pa tudi dojim, ji dajo neko infuzijo in ostaneva nekaj dni dlje v bolnici. In sem se odločila biti pogumna. Spet sem verjela v svoje mleko, svoje in njeno telo in prepričana sem bila, da ji moje mleko ne škoduje. Tako sem se odločila, da jo bom prvi dan dojila, po prvih rezultatih pa se bom odločila, če si bom kakšen dan črpala in bodo dali velecenjeni dodatek. Že po samo 4 urah obsevanja in DOJENJA je bilirubin upadel za skoraj 100 enot! Pediater sam je komentiral, da ne more verjeti, tako, da me ne bodo sekirali in naj kar dojim. Zvečer, ko je bila še bolj zlatenična in je posledično slabše jedla sem si izčrpala zalogo za nekje 3 obroke. Kljub temu, da so mi ponudile sestre naj se naspim in jo bodo one nahranile ponoči sem se vedno zbudila ravno, ko bi jo bilo potrebno podojiti. Ni mi bilo težko vstati sredi noči, skoraj 1 uro dojiti in nato še črpati eno uro, da sem za vsak slučaj naredila še nekaj zaloge. Po skoraj 3 urah sem ponovno legla v posteljo, proti jutru pa sem jo spet podojila. Stoje, ob robu njene posteljice za obsevanje. Zjutraj smo dobili dobre rezultate in danes popoldne je že spet v mojem objemu, se podojila in prva stvar, ki sva jo naredili je, da sva med podojem obe zaspali in se najedli vsaj nekaj bližine, ki nama je mogla biti odvzeta teh 24 ur.

Kljub temu sem bila večino časa pri njej, večino časa sem ji pela, pregovarjala in jo dojila po potrebi. Zjutraj sva ponovno dokazali, da je moje mleko zakon, ker se je ponovno zredila in ji še čisto malo manjka do njene porodne teže. Poleg tega je bilirubin upadel kljub dojenju!

Zato mamice, VERJEMITE VASE! Vaše mleko je idealno za vaše mladičke! Predvsem pa – katera si zares želi dojiti ji predlagam knjigo 10Pjev za uspešno dojenje (glej desno) in po potrebi tudi kakšen obisk pri Willma A.K..

Zdaj pa upam, da je mojih dojilskih izzivov konec in bom uživala v dojenju dokler bosta otroka želela.