V februarski objavi Oh ta nosečnost, sem vam zaupala svojo izkušnjo z OGTT testom, pri katerem ugotavljajo nihanje sladkorja v krvi. Test, ki traja slabe 3h, se je v prvem “poizkusu” zame končal v slabe pol ure, saj je bil moj krvni sladkor na meji 5,1.

Izbrani ginekolog me je ob prvem ponovnem obisku napotil naprej v diabetološko ambulanto za nosečnice in, priznam, da sem se tega lotila s popolno resnostjo. Ker se mi ni zdelo, da bi drastično slabo kombinirala živila, sem se odločila umakniti 2 kozarca soka čez dan, ki sem ju imela za “lušt” in sladkarije (za prve 3 dni 😀 ). Ob prvem obisku so mi razložili kaj naj bi jedla, kako naj bi jedla, koliko in do katere ure v dnevu. Ker imam alergijo na mleko in mlečne izdelke, poleg tega pa so mi povedali, da naj bi bila dovoljena količina ovsenih kosmičev 2 žlici za zajtrk (sama nama s sinom iz ovsenih kosmičev delam mleko), sva se z gospo s katero sem se prvič sestala dogovorili, da si ob normalni, nespremenjeni hrani merim sladkor in vpisujem njegove vrednosti. Čez en teden sem se prvič srečala z zdravnico, ki mi je glede na to, da sladkor ni bil nikoli povišan, predlagala, da OGTT test še enkrat opravimo. Moj notranji občutek je sicer govoril, da je moj sladkor ok, otrok raste točno toliko, kot naj bi, počutim se ok itd… Nekoliko me je pomirila, ko se je konkretneje vznemirila in me uštela, zakaj sem si dan pred testom za večerjo okrog 22h privoščila krompir s tuno (še zdaj ne vem zakaj mi je bilo potem rečeno, da moram biti tešča 8h, kar sem tudi bila, ampak ok 🙂 ). Zato sem dobila še eno napotnico, ki sem jo vzela za svojo novo priložnost. Za priložnost, da vidim kako mi bo šlo tokrat.

Ker sem bila pred prvim testom tudi pod stresom, saj sem imela nekaj težav z varstvom, sem si za “varuško” tokrat poklicala kar najboljšo prijateljico z isto starim sinom, ki je z najinim dober prijatelj, poleg tega pa se še naš pogled na vzgojo minimalno razlikuje, kar sem vedela, da mi bo odvzelo ves stres z ramen in se lahko res posvetim testu. Pred drugim OGTT testom ponovno nisem pazila na vnos. Jedla sem “po svoje”.

Ko me je sestra v laboratoriju po prvem pikanju poklicala skozi druga vrata kot nazadnje in že segla po vrečki z glukozo se mi je kar nasmejalo. “Torej bom pila?” sem vprašala. “Ja”, pravi. Super! Vesela sem bila, da je bila raven sladkorja 4,9, pa tudi glukoze se nisem bala, saj mi je bila v prvi nosečnosti božanska. In sem se je na nek čuden, nosečniški način celo veselila. No… Žal mi je bilo že ob prvem požirku, saj nebi nikoli verjela, da je bil 2 leti nazaj to okus, za katerega bi ubijala. Da sem komaj spravila po grlu niti ne rabim razlagati.

Ko me je čez eno uro ponovno poklicala na stol za prvi odvzem krvi in mi jo vzela iz iste roke kot prej me je res zelo zabolelo. Zato je umaknila iglo in menila sem, da bo poizkusila na drugi roki. Gospa je iglo le nekoliko prestavila in meni se je že mešalo od bolečine. Nimam pojma, kaj me je sploh tako bolelo. Ko sem prišla ven iz laboratorija sem srečala bivšo učiteljico, s katero sva se dobro razumeli in malo pokramljali. Že je morala v laboratorij, jaz pa sem z veseljem pogledala slikico, ki mi jo je kolegica poslala s “področja dogajanja” – beri: mojega sončka.

Ko pride bivša profesorica iz laboratorija je sedla zraven mene. Čudno sem se začela počutiti in vse, kar sem še uspela reči je bilo: “a lahko, prosim, potrkate, ker bom omedlela?” In že sem čutila, kako me je ena gospa zgrabila za noge, druga za hrbet, tretja pod glavo in osebje je že bilo pri meni. RES hvala še enkrat vsem za tako hiter odziv. Povedali so mi, da lahko test prekinem. Ampak trma, kakršna sem, me nič ne ustavi. In, če sem že tu, bom to speljala do konca. Kopriva ne pozebe, pravijo. V ambulanto NMP sem šla na luksuzno posteljo, na kateri sem se znašla tudi v prvi nosečnosti, zato sva v tisti uri, ko sem čakala na drugo dozo odvzema postali stari znanki. Zdaj pa res upam, da je ne srečam več. 🙂

Tačas sem se že toliko okrepila, da sem šla po drugem odvzemu (z DRUGE ROKE 😀 ) peš domov, spotoma pa še v pekarno. Dan sem zvozila normalno, mož pa se je, ko je šel iz službe spotoma oglasil še v laboratoriju po izvid. Ko sva ga doma odprla sva skoraj nazdravila, saj so bile vrednosti super.

Glede na to, da mi je internistka povedala, da je v primeru, da bodo izvidi ok, nosečniška sladkorna ovržena, sem bila vesela, saj sem bila tako spet pomirjena, da sva oba z otrokom super.

Ko sem se v naslednjih dneh z izvidom oglasila do nje in mi je napisala še poročilo za ginekologa, sem se počutila še boljše.

Ko pa sem prišla v ambulanto in je ginekolog prebral izvid pa se nisem več počutila tako super. Čeprav pri njem ponavadi se. Komentar, ki je izvid pospremil mi zares ni bil všeč. Naj bi veljalo, da je ob eni sami prekoračitvi sladkorja v krvi med nosečnostjo avtomatsko nosečniška sladkorna bolezen. In tega naj nebi bilo mogoče ovreči. Internistka mi je sama predlagala ponoven test. In ta občutek mi res ni ok. Tokrat sem se počutila kot “pink ponk” žogica med zdravniki. Tako lepo bi bilo, če bi imela vsaj stroka isto mnenje glede določene stvari.

In kaj mi ostane sedaj? Naključno kontroliranje sladkorja (za kar sem se odločila sama) in, če bom opazila porast vsebnosti sladkorja bom pač klicala nazaj v diabetično ambulanto. Druge variante ne vidim.

… In še vedno so vrednosti ok. Upam, da tako tudi ostanejo.

p.s. največja lekcija, ki sem se jo naučila v mesecu in pol obiskov tu in tam? Sinu sva še zmanjšala vnos sladkarij in ugotovila, da je tudi njegovo obnašanje popolnoma drugačno! No, z razliko od tega, da mi zdaj, če pojem kakšen košček čokolade hitro pripomni: “Mami, zdravnica ti je povedala, da ne smeš sladkega jest, veš?”

Glede na to, da je bil enkrat z menoj pri njej in v roki držal Pombar medvedke, na kar mu je hitro povedala, da mora jesti jabolko, ne tega “sranja”, pa mu ne ostanem dolžna in hitro pristavim svojo skledico: “Mali, a veš, da je zdravnica rekla, da moraš jest jabolko?” In včeraj me je presenetil in za malico pojedel CELO JABOLKO! 🙂