Dopoldne, ko sva se s sinom igrala in ustvarjala sem razmišljala, da z vami še nisem delila nobene druge novice o nosečnosti razen, ko sem vam naznanila, da pod mojim srcem bije še eno majhno srce. Eno najlepših obdobji, kar jih ženska lahko doživi! In blazno krivično do vseh žensk, ki jim je ta dar odvzet! 😦

Tako sem se odločila posneti tole fotografijo, s katero bi naznanila, da pripravljam prvo objavo na temo ustvarjanja v nosečnosti, oziroma ustvarjanja bodoče mamice za svojega novega, prihajajočega člana. Zakaj je še ni bilo? Pšššššt! Ker s pripravami še niti začela nisem 🙂 .

Ampak… Čas se je počaaaaaaasi vrtel, vsaka minuta je bila dolga celo večnost, saj sem komaj čakala, da bo ura 15 do 7 zvečer, ko me je čakal najboljši možen team – izbrani ginekolog in sestra. Komaj sem čakala, da na veliki televiziji spet vidim našo žabico, ki še vedno sedi in skriva mednožje. Večkrat se pošalim, da je otrok sramežljiv in, da je to zagotovo znak, da pod srcem nosim deklico. A žal se tako spretno izogiba ultrazvoku, da bo spol najbrž ostal skrivnost kar vse do trenutka, ko bo dete prvič zajokalo.

Po pregledu pa omenim ginekologu, da imam nekaj manjših težavic, kljub temu, da je tokratna nosečnost, popolna.

  • ostra bolečina v popku, ki se pojavi med mirovanjem (največkrat med sedenjem). Ko s prstom močneje pritisnem na zgornji del popka pa, kot grah velika “zadeva” skoči nazaj noter. Nekaj časa še pošteno boli, kasneje bolečina pojenja in je nekaj dni ni.
    Prepričana sem bila, da gre za popkovno kilo, a me je zmedlo brskanje po spletu (ki se ga sicer spretno izogibam, a sem šla zadnjič med vikendom skoraj v dežurno ambulanto zaradi bolečine), ki je govorilo o tem, da popokovna kila ne boli. Doktor mi je danes pojasnil, da je to posledica predhodnega carskega reza in je ta del mesto “šiva”. Potolažil me je v toliko, da vem, da ni popkovna kila (saj sem se operacije po porodu res “bala”), obenem pa moram to bolečino sprejeti še za nadaljnje 3 mesece. Upam samo, da se le-ta ne bo stopnjevala
  • Povedala sem mu, da se mi je ponovil tudi išias, tako, kot sem ga imela v prvi nosečnosti, pozabila pa sem ga vprašati kako je v tem primeru (če pride ponovno do CR) z npr. spinalno … Tole moram zapisati na “plonk listek” za prihodnjič!

Na koncu pa sem ga vprašala še… khm… “Sej za cuker so vam pa povedal, ane, da je bil 5,1 zadnjič ane? Jst sploh ne vem zakaj je tko komplicirala, jst sm pritekla v laboratorij in mi je takoj vzela kri. Itak nimam cukra, pol sem si takoj zmerla še doma in je bil 4,8.” Mu povem po domače, sproščeno, brezskrbno. Po njegovem pogledu sodeč mi je bilo jasno, da me bo, tako kot vedno izredno prijazno postavil na realna tla. Razložil mi je, da sem si s tekom do laboratorija sladkor tisti dan še zbila, ne pa povišala. Prav tako mi je sladkor padel zato, ker sem potem hitela še domov, kjer je bil zato sladkor v normali. In, da vprašanje koliko bi v tem primeru sladkor bil, če bi prišla umirjena na pregled.

*** CMOK V GRLU ***

Ne, ne, ne, ne in ne! Nisem želela poslušati nadaljevanja, pa sem ga vseeno slišala… Povedal mi je, da poleg trenutnega stanja povišan krvni sladkor med nosečnostjo vpliva na otroka tudi po porodu. Češ, da je ves čas nosečnosti vajen na večjo dozo sladkorja in, ko po porodu pade na normalno stopnjo joče itd.
NE! Želela sem se vkopati v zemljo, prekrižati, se skriti in zjokati. Težko, priznam, skoraj ne morem zdržati dneva brez kruha, kakšnega koščka čokolade, ali nečesa sladkega. Sploh med nosečnostjo ne. Zavrtel se mi je celoten film prve nosečnosti.

Sin je namreč po porodu cca 2 meseca grozno jokal! V porodnišnici sem bila prepričana, da je nekaj narobe in sem trepetala v strahu ali naj ga pregledajo ali ne. Zagotovili so mi, da je vse ok. Krivila sem refluks, krivila sem potek poroda, krivila sem CR. Krivila sem vsakogar, ki je glasno vzdihnil, kaj šele sestre, ki so glasno odpirale vrata. Krivila sem vse, ki so mi govorili, da ni mleka in otroku dajali dodatek. (No, dojenje nama je uspelo vzpostaviti). Ampak danes… danes sem dojela…

V prvi nosečnosti sem pojedla “na tone” čokolade, čipsa, sladoleda, lučk itd. Zdaj tega pojem mogoče 1/4 tistega, kar sem pojedla takrat. Takrat mi je na prvem pregledu ginekolog omenil, da sem malenkost “sladka” – tako se je izrazil in jaz sem ga prepričevala, da drugega, kot sokov v nosečnosti ne morem piti, ker bruham. Kakorkoli. Ozirala sem se na to, kaj mi paše. Češ, da poslušam svoje telo. Danes, danes sem zagledala temo med seboj in izbranim ginekologom in komajda sem zadrževala solze. “Jaz sem kriva” in to bom naredila tudi drugemu otroku! Prepričana sem bila, da je kljub super izvidom ogtt testa v prvi nosečnosti, ravno vnašanje tolikšne količine sladkorja pripomoglo k temu, da je sin po porodu tako veliko jokal. In s svojo “kmečko pametjo”, ki jo tako radi povzdigujemo (skoraj) škodila še drugemu otroku.

Zavedala sem se, koliko stvari naredimo misleč, da za otroka ali nas niso škodljive, pa so. Vsak dan znova sem prebirala in gledala, kako škodljiv je sladkor, a tako slasten, da se mu nisem mogla upreti. Niti nisem čutila potrebe po tem, saj težav s povišano telesno težo nikdar nisem imela. Lahko bi ta trenutek obljubila, da ne bom več uživala sladkega, a bi se zlagala sebi in vam. Zagotovo ne bom odrezala iz danes na jutri, saj bi bil to, za moje pojme, za moje telo velik šok. Dejansko pa si ne predstavljam kako trpi dojenček, če že jaz trpim brez sladkega en sam dan. Tako, da je čas, da se vzamem v roke. Resno sem se zamislila nad našimi razvadami in tudi nad tem, kaj vse se včasih znajde v omari takšnega, kar sploh nebi smelo priti pod roke najinemu že rojenemu malčku.

Napis na bodyju se mi je zdel simpatičen. No, še vedno je, a danes ga berem z drugačnimi očmi. 28081886_10216249486256278_137265294_o